www.ao-litija.si

Preteklo soboto sva s Finto splezala Tissijevo smer v Tržačanu, smer je visoka 700 m in je ocenjena s VI, plezala sva 7 ur in nato še 5 ur sestopala nazaj do izhodišča. 

Smer je lepa in strma ter ima kar nekaj težkih mest, ki so bolj slabo opremljena. Na ključnem mestu je v celem cugu samo ena stara lesena kajla in nič drugega.

V Civettii sva bila drugič, ker pred štirinajstimi dnevi ni šlo vse po planih in je ostal neporavnan dolg.  Pri hoji proti izhodišču sva kot novinca v tej skupini ugotavljala kateri hrib je kateri in takoj ugotovila, da je Tržačan nad nama na zahodnem koncu grebena pa je striček Finta določil, da je Torre Brabante in tako je bilo. Ko sva prispela do koče Vazzoler sva imela malico in jo po njej takoj mahnila proti steni Beneškega stolpa, ki je bil za naju takoj levo od Tržačana.  Do stene je po vodniku bilo 45 min, midva sva hodila 1,5 ure in nama še ni bilo nič sumljivo, tudi vse ostalo se je lepo skladalo s skico, ki sva jo imela s seboj, našla sva zajede, prečnice, predvrh  in na vrhu stene naju je čakal kamin, enako kot na skici. Edino kar se ni skladalo je bila višina, ki naj bi bila 300 m, midva sva pa kar plezala in plezala , pa je bil kamin in s tem rob stene še vedno visoko zgoraj.  No zadnje tri raztežaje, ki sva jih splezala  ni bilo več po skici saj je težavnost iz štirke narasla na mestoma dobro pet plus, poleg tega je bila smer mokra in polna snega po policah. Sneg se je talil in skupaj z njim je po steni nenehno letelo padajoče kamenje.  Rob stene je bil še daleč, ko sva vendarle ugotovila , da nama časovno ne bo zneslo in sva začela sestopati, hvala Bogu nama je Beni posodil dvojno vrv, da je šlo navzdol hitreje. Kljub temu dobrih 450 m spusta ne opraviš kar takoj in dva raztežaja pred dnom stene naju je ujela noč in edina rešitev je bila bivak. Bivakirala sva seveda brez opreme, ker vendar v 300m stene ne nosim bivak opreme zato je bila  noč dolga in hladna. K sreči je noč še kar minila in zjutraj sva nadaljevala sestop in bila ob osmih zjutraj v koči. Oskrbnik ves zaskrbljen sprašuje kje , da sva bila, in da je zvečer šel gledat na sestop pod Benečana kje sva, Finta opiše najino steno in oskrbnik nama razsvetli obzorja, da je to SZ stena Cima della Busazza in ne Benečan.  Iz vodnika nato ugotoviva, da sva  plezala smer Gilberti-Castiglioni,  in da sva splezala tako rekoč že vse težave manjkalo nama je samo še en težek raztežaj in še ca 150 m lažjega sveta do vrha - smola.  

Potlej sva na klopeh pred kočo na sončku oddremala  ene dve uri in se nato odpravila proti Benečanu in splezala Castignolijevo smer, ki je bila v načrtu prejšnji dan. Smer je lepa in mestoma zelo izpostavljena, poteka po čudoviti dolomitski skali, ki je bogato razčlenjena za plezanje, le na vrhu je en raztežaj kamina, ki je malo bolj neugoden.  Ocena: IV, 300 m, 4 ure plezanja.

Naslednji dan sva nato odšla pod Cinque Torre in splezala smer Armida, ki je bila edina prosta, lepa kratka smer. Ocena: VI, 100m, 1,5 ure plezanja.

Naj nadaljujem zgodbo iz Tržačana, ki sva ga plezala v soboto 10. 07.. V načrtu je bil že prejšnjič  vendar zaradi okoliščin nedosegljiv, zato je bilo treba poravnati dolg, kar sva tudi storila.  Plezanje je lepo, le na najtežjem mestu je skala malo slabša, kar pa ne pokvari vtisa iz celotne smeri, ki je super klasika in najlažja možnost za vzpon za na Torre Trieste!

SREČNO VSEM,  Dare

Povezavi do slik:

http://picasaweb.google.si/Fintafinta/Civetta_201002#

http://picasaweb.google.si/Fintafinta/Civetta_2010_drugic#