Bolgarija 2015 - Turno smučanje

Bolgarija_29Nekaj let smo se že menili, da bo treba nekam na več dnevno turno smuko. Ena izmed destinacij je bila Bolgarija. Letos se nam je vse poklopilo. Na enem izmed sestankov GRS povprašam Janeza, ki je že bil pred leti tam, po informacijah in me preseneti z vabilom: »Pejte z nami, mi gremo prvi teden v marcu«. Seveda ni bilo treba dvakrat reči.
Za vso logistiko, rezervacije prenočišč, izbira ciljev in enostavno komunikacijo je poskrbel Tomica iz Makedonije, kar nam je zelo olajšalo vse skupaj in smo samo uživali v lepotah Bolgarskih hribov.

V petek zvečer se naložimo v avto in odpravimo na dolgo pot. Je kar tesno v enem avtu pet ljudi na prevoziti 1000km. Preko Zagreba, Beograda, Niša, mimo Sofije prispemo do Separeve Banje, kjer se dobimo s Tomico in ostalimi osmimi člani našega izleta.

1.dan
Bolgarija_01Zapeljemo se na izhodišče, spodnja postaja smučišča Paničišče. S smučmi se povzpemo zkozi gozd in po smučišču do našega prvega cilja, koča Rilskih Ezera – 2135m. Po kratkem okrepčilu na koči, neprespani in utrujeni od vožnje, se odpravimo na spoznavno turo do koče Sedemte Ezera – 2169m in mimo oziroma preko sedmih jezer. V megli in rahlem sneženju najdemo na vrh vzpetine nad kočo Rilskih Ezera. Tu se naenkrat in za kratek čas megla razkadi, tako da lahko odsmučamo malce strmejši koluar. Zadovoljni si v koči privoščimo eno Kamenico.

2.dan
Bolgarija_12Cilj je bila koča Ivan Vazov. Začetek ture je bil obetaven, čeprav je bila vremenska napoved dokaj slaba. Kaj kmalu se je pokazalo, da tudi v Bolgariji napovedi držijo. Zajela nas je megla s sneženjem in vetrom, vidljivost je bila kake dva metra. Na višini 2640, na grebenu pod Otovico smo se odločili, da se vrnemo. Ko prismučamo do jezera Ledvička se pred nami pokaže vrh obsijan s soncem. Proti severu se megla umika. Pse nazaj na smuči in se vzpnemo na Čočov vrh – 2515m in odsmučamo nazaj do jezera. Nekateri še nismo imeli dovolj. Spustili smo se do jezera Skakavica – 2170m in se skozi lepo grapo povzpeli na vrh Kabul – 2543m in odsmučali nazaj. S kratkim vzponom in spustom smo prišli do koče, kosilo in hitra hidracija. Za ta dan nam je ostalo le še smučanje po gozdu in smučišču do avtomobilov. Kljub razmeroma slabemu vremenu smo že začeli slutiti razsežnoti teh hribov.

3.dan
Bolgarija_18Spali smo v hotelu, v kraju Samokov, mesto v bližini smučarskega centra Borovec. Zbudimo se v jasno jutro. Odlično, danes je naš cilj najvišji vrh Balkana, Musala – 2926m. Za del poti proti cilju izkoristimo sedežnico. Bi gondolo, s katero bi se pripeljali še više, a so domačini ki so imeli naslednji dan praznik, naredili tako kolono, da bi predolgo čakali. Ker smo plačali poldnevno smučarsko karto, smo si v zgornjem delu smučišča privoščili še nekaj spustov po smučišču. Z vrha smučišča se spustimo do koče Musala – 2389m. Smuči opremimo s psmi in jo zarežemo proti našemu cilju. Vso pot nam Tomica kaže ozebnik kjer so se z vrha spustili pred dvemi leti, ter ostale možnosti spusta. Hitro smo na grebenu, kjer smuči romajo na nahrbtnik, na noge pa dereze. Vzpon sicer ni zahteven, greben je ovešen z železjem, a kljub temu »občudujemo« nekatere domačine, ki se vzpenjajo v supergah. Na vrhu se nam odpre pogled... Vidimo celo Rilo, neskončne možnosti za turno smuko. Proti jugu se zagledamo v pogorje Pirin kateri nas čaka naslednji dan. Z vrha se spustimo proti grebenu in razmišlajmo o možnostih spusta. Glede na dane razmere smo se odločili, da ne gremo v ozebnik, ampak desno od grebena. Tofsi zareže v strmino, odpelje po krasnem pršiču. Gremo za njim, v pobočje zarišemo vijuge, da se nam ob pogledu nazaj kar smeji. Sledi še spust do koče Musala, vzpon do vrha smučišča in po odlično urejenih progah v dolino.

4.dan
Bolgarija_28Z vznožja pogorja Rila, se selimo v pogorje Pirin, kjer je tudi znano smučišče Bansko. Naše izhodišče je koča Goce Delčev. Tu si spet privoščimo sedežnico, do koče Bezbog – 2236m. Nebo brez oblačka, rahel veter, da nam ni prevroče, snega pa za izvoz. Res odlične razmere. Že ob vzpenjanju ogledujemo grapo, ki je v vpadnici vrha Bezbog. Povzpnemo se na vrh Poležan – 2862m. Z vsakim pridobljenim metrom in z vsakim zasukom glave za nekaj stopinj se nam odpirajo nova pobočja, nove možnosti za smuko. Noro... Z vrha Poležana odsmučamo proti jugu in nato vzhodu na sedlo med Poležanom in Bezbogom, nalepimo pse in se vzpnemo še na Bezbog – 2662m. Tomica kot Tomica, odsmuča v smeri grape, ki smo jo opazovali med vzponom. Normalno, da gremo mi za njim. Vstop strm, cca 45°, nekaj predirajoče klože spodnji del pa krasen uležan pršič. Pri koči, ob hidraciji smo vsi žareli, pa ne vem a od sonca ali od veselja. Verjetno obojega.
Odsmučali smo še po smučišču do avtomobilov in v Dobrinište v hotel.

5.dan
Bolgarija_43Prvi del ture je isti, kot prejšnji dan. Ker nekateri niso bili na Poležanu, smo se seveda še enkrat povzpeli na vrh. Smučanje v soncu po odličnem snegu – večina pršič in nekaj trde klože – do Popovo Ezero. Janez si je že med spustom ogledoval široko pobočje nad jezerom, ki so ga smučali že pred dvemi leti. Ni nam bilo treba dvakrat reč, da gremo tja gor, čeprav je bil malo iz poti. Rok potegne špuro – lepo je gledat ko nekdo pred tabo gazi v deviško belino. V dobri uri smo na vrhu Džano – 2657m. Nepresmučano pobočje kjer si lahko vsak izbere svojo linijo – to so bolgarski hribi. Pri jezeru zopet nalepimo pse, se vzpnemo na prelaz Kraledvorska porta, kjer zagledamo naš cilj, zavetišče Tevno Ezero. Poleg zavetišča so se nam odprla nova pobočja. Ne dol! Gremo še na tegale, pravi Janez. Pridrsali smo še na vrh Momin Dvor – 2722m. Spet smo risali vijuge. Tokrat do cilja za ta dan – zavtišče Tevno Ezero, ki leži na 2512 metrih. Tu nas je pričakal oskrbink Ivan, s katerim se je Tomica predhodno zmenil, da nam nudi maksimalno udobje kot se da na takem zavetišču. Sonce je še kar sijalo, pobočja nad jezerom pa klicala. Ni bilo treba veliko, da me je Aida pregovorila, da greva porisat še en hrib. Povzpela sva se na 2670m visok Valjaviški Čukar. V zavetišču pa je Ivan že začel »čarati«. V mali kuhinjici in s sestavinami, ki jih je prinesel v nahrbtniku, je poskrbel za večerjo za 14 ljudi, na izbiro pa smo imeli vsaj štiri vrste jedi.

6.dan
Bolgarija_50Povratek na izhodišče. Situacija je bila čisto druga, kot prejšnji dan. Sneženje, veter, megla. Zapadlo je že prek 20 cm snega. Brez GPS naprav bi bili izgubljeni. S pomočjo elektronike smo prišli do sedla Kraledvorska porta, kjer smo ugotovili, da je veter na drugo stran nanesel ogromne količine snega in da spust na drugo stran ne bi bil varen, sploh pa ob vidljivosti, ki je bila manj kot 3 metre. Odločili smo se, da se vrnemo do zavetišča in poiščemo pot po drugi strani, na drugo stran Pirina, ki je manj plazovno nevarna. Ko najdemo kočo, se je Ivan ravno odpravljal v dolino. Tudi vidljivost se je malo izboljšala, vsaj za kratek čas. Super, smo si rekli, imamo domačina, ki nas bo vodil do doline, tam bomo pa že nekako. Izboljšana vidljivost je bila kratkotrajna in po kaki uri hoje smo naleteli na sledi smučarjev. Po kratkem premisleku smo razočarani ugotovili, da so to naše sledi pod sedlom kjer smo obrnili. Tudi lokalnemu poznavalcu v takih razmerah zmanjka orientacije. Zopet smo pri zavetišču. Moramo v dolino, ker je napoved za naslednje dni zelo slaba. Spet nam pomaga elektronika. Tomica gre z GPS aparatom naprej, Ivan zadaj, da kolikor toliko pomaga, da se izognemo nevarnim mestom. Po nekaj spustih in vzponih pridemo na prelaz Begoviška Porta in pod prelazom kmalu najdemo Ivanove motorne sani. Še malo se spustimo in smo ven iz meglenega ovoja. Rahlo sneži iz oblaka, ki je nad nami, Ivan gre naprej s sanmi in nam ureže »špuro«, da se po položnih delih lepo peljemo, na strmejših delih pa veselo rišemo vijuge v globokem pršiču. Kmalu smo pri koči Begovica. Sledi še ura smučanja po gozdu in poganjanja po ravni cesti do parkirišča, kjer je imel Ivan parkiran svoj avto. Tu smo bili 120 km od našega hotela oz. avtomobilov. Ivan je prijazno poskrbel za naš transport. Do Sandanskega, ki je 25km stran nas je peljal s svojim avtom. V terenca je spravil poleg sebe še 14 ljudi in vso našo opremo. OK, oprema ter Rok, Tofsi, Matjaž, Janez in Tomica so bili na prikolici. Med vožnje v dolino je Ivan organiziral prevoz do Dobriništa, tako da sta v Sandanskem že čakala kombija, ki sta nas peljala do našega hotela. Sestop, ki naj bi trajal dve do tri ure, s še kakim osvojenim vrhom vmes, se je spremenil v osem urno avanturo. Ampak z ekipo, kakršna smo bili je bila tudi ta avantura užitek. Ni treba posebej poudarjat, da smo ob večerji z veseljem odprli kako »šumensko« in nazdravili...

Naslednji dan je sledilo še pakiranje, ogled Banskega ter povratek domov.

Vračali smo se polni vtisov in novih doživetij ter spoznanj. Bili smo super ekipa, čeprav smo se nekateri prvič videli. Pa saj ne more biti drugače, vsi uživamo v isti stvari – hribi in turno smučanje.
Bolgarske gore ponujajo ogromne možnosti za turno smuko. Pozimi so neobljudene, praktično povsod prideš na nedotaknjena pobočja, le tu pa tam se pripeljo lokalni gorski reševalci z motornimi sanmi.

Bolgarija, še pridemo!

Komentarji  

# Bostjan Kokalj 20:02 11-03-2015
Odlična reportaža, že pakiram ;-)
# Tomaž Groboljšek 10:16 12-03-2015
Čakal sem na tole reportažo. Super. :oops:

Nimate pravice komentiranja