Grossvenediger (3666 m) - Ledeniška tura AOL

Prestavitev termina odhoda na ledeniško turo, iz 25 maja na 1 junij, se je izkazala za najpametnejšo, vsaj kar se vremena tiče. Tako mokrega in "cmizdrastega" maja, kakor je bil letošnji že dolgo ne pomnim in tiščanje glave skozi zid v slabem vremenu, na takšni turi nikakor nebi imelo smisla. Bolje je bilo počakati in biti za to na hribu nagrajen z dvema popolnima dnevoma jasnine in sonca.

Sobotna zgodnja ura, je bila namenjena mojemu pobiranju ekipe, katere posamezni člani tokrat začuda niso zamujali in se posledično zaradi tega nismo čakali, kar pa je tudi najbolj prav in fer do vseh, kateri sodelujejo. Kombi, v katerega smo se konfortno namestili, pa je tudi bil več kot udoben za osmerico, kateri smo se na koncu sestavili od vseh tistih, na katere prisotnost smo predvidevali. No ja. Kolikor nas je, nas pač je. Po svoje tudi prav, saj se lahko vsi peljemo z enim vozilom, pa tudi ledeniški navezi sta tako lahko le dve. Vsaka stvar, je za nekaj dobra...

Vožnja do Radovljice, tradicija z jutranjo kavo na OMW, nato nadaljevanje do mejnega prehoda pred karavanškim predorom kjer naložimo še Uroša in umirjeno mimo Spittala, Lienza in Matreia skozi dolino Virgental do vasice Hinterbichl, kjer se dober kilometer nad njo dokončno ustavimo na plačljivem parkirišču. 9 Eur, za dva dni. Žal taxi (+ 43 48 77 53 60), kateri ti lahko olajša pot do koče Johannishute, zaradi še vedno neprevozne ceste vozi le dober kilometer dlje od parkirišča in ne preostane nam drugega, kakor da pozabimo na potuho in se peš z vsem svojim imetjem na ramenih odpravimo navzgor.

Moja kalkulacija, da bom ta del poti opravil v pohodnih čevljih namesto v smučarskih kakor ostali, se mi do neke mere obrestuje z lažjim korakom a posledično večjo težo nahrbtnika na katerega sem moral naložiti še pancarje. Vsekakor pa se je obrestovalo z bolj udobno hojo naslednji dan na povratku, ko sem težo nahrbtnika že potlačil v podzavest. Vijugasta prašna cesta se nam vleče kot "ponedeljek" in je celo za Finto daljša kakor mu je ostala v spominu. Nič čudnega, saj jo je dosedaj vedno "prehodil" sedeč v taxiju, danes pa jo podoživlja na popolnoma manj konforten način. Hehehe... grizi, grizi... ti dve urici in pol navkreber.

Na terasi pred Johannishute, kjer se tura pravzaprav šele začne, si privoščimo krajši postanek z ugotovitvijo, da bo sonce danes dobro žgalo. Pa še na snegu nismo. No, do njega nam ni bilo potrebno prav dolgo čakati, saj smo se slabih 150 višincev kasneje že lahko postavili na smuči in z njimi pričeli drajsati po razmočenem snegu proti Defreggerhaus, kamor smo prispeli po dobrih štirih urah. Bojazen, da bo obisk pri koči bolj množičen je bil zaman in le nekaj nam podobnih, vsaj po namerah, je kolovratilo ob koči ali pa se na klopeh pred njo nastavljalo in grelo na popoldanskem soncu.

Grelo zaradi tega, ker je bilo v koči "mrzlo za popizdit". Oskrbniku namreč ni bilo vredno, smiselno, smotrno ali pa celo nujno, podkuriti v peči in smo bili tako kasneje primorani zmrzovati v jedilnici, v kateri je bila prižgana zgolj majhna in nebogljena plinska pečičica, oblečeni skoraj v vse, kar smo pritrogali s seboj. Popolnoma razumljivo mi je, da na teh višinah in v teh razmerah ne morem pričakovati konforta kot doma, a kar je bilo preveč, je vseeno bilo preveč: Z oskrbnikom, sva se nekoliko "zapela" že na samem začetku, ko nam ni dovolil odnesti nahrbtnikov v spalnice, dokler vnaprej ne poravnamo celotne polpenzionske namestitve. Torej večerje, spanja in zajtrka. In še te po višji ceni, kakršna mi je bila zagotovljena ob rezervaciji namestitve nekaj dni prej. Oprostite!?! Mar vam bomo pobegnili? Mogoče ima možak slabe izkušnje z nevem si ga kom, a vseeno se tako ne dela. Na košček papirja, z roko napisan celotni znesek storitve, za katero plačujemo vnaprej, pa je vse kar sem dobil od zahtevanega računa in je bil tako ta "šup za šup" bližje balkanski mentaliteti kafanskega poslovanja, kakor pa avstrijski, za katero sem bil prepričan (sedaj pa definitivno nisem več), da je urejena tudi na temu področju. In da bo mera gostoljubnosti polna, smo na enak ali zelo podoben način pridobili tudi vse nadalje naročene čaje ali pivo.

Glede zgodbe o večerji in izgubljeni polovici hrenovke, katera se je najprej valjala po tleh, potem pa se okopala v Joevi župci, pa ne mislim izgubljati besed v temu zapisu, čeprav je vredna vsega sramu in obsodb o nivoju etike, vljudnosti in higijene. Tako cenenega ter zaničujočega nivoja in odnosa do strank s strani oskrbnika nisem še nikoli doživel, pa so me stregli že v večjih "vukojebinah" kakor pa je ta Defreggeraus, kateri je po tej izkušnji, žal vsaj zame, lepo in ljubeznivo zavetišče samo navzven. Ni kaj, s tem je bila do popolnosti prikazana vsa kultura dotičnega posameznika.

Noč, katero smo zaradi mraza nekako predremali v posteljah, še vedno oblečeni v vse kar smo imeli, vključno s kapami, rokavicami in dodatnimi nogavicami se je le nekako prevesila v rano jutro, ko je pričela moška četica eden za drugim obiskovati zunanji sekret. Če bi ga imenoval stranišče, bi ga že glorificiral. Tisto tapravo, v pravem pomenu besede, je ostajalo varno zaklenjeno v koči in čakalo na poletje, rožice, čebelice in dišeče tirolske ritke katerih kakci dišijo po vijolicah. Mar je oskrbniku tako teško vzeti lopato in z njo nametati malo apna po dreku, da le-ta nebi zasmrajal celotne okolice koče? Videti je bilo, da je tako.

Rana ura odhoda iz koče, so bile le pobožne želje, saj zajtrka nikakor nismo mogli dobiti pred šesto uro zjutraj. Zajtrka, sestavljenega iz dveh mini tankih rezinic kruha, skozi katerega si lahko opazoval soseda pri mizi ter mini zapakiranega masla in enako mini marmeladice z malo manj mini skodelico čaja. Vse skupaj naloženo na cenen papirnat podstavek, na kakršnem smo nekoč, v prejšnjem stoletju na piknikih prenašali kranjsko klobaso z gorčico. Ob takšni "bogatiji" se nam je debelo kolcalo po Janinih zajtrkih, katere zna postreči v koči na Zelenici. Domačo klobaso, zaseko, jajca, sir, predvsem pa normalno odrezano rezino kruha...

Ob sedmih, se nam je le uspelo odpraviti proti vrhu. Do vzpetine Schartl (3042 m) zložneje navzgor, potem pa nad njo preko sedelca nekoliko nižje na ledenik Rainer Kees, kjer smo se navezali v ledeniški navezi. V osončenem jutru smo zadovoljno štorkljali proti sedlu Rainer Torl (3422 m) nato pa se od tod po zgornjem delu ledenika Kessboden povzpeli na vrh Grossvenedigerja (3666 m), kjer smo se lahko v miru napozirali in se naužili pogledov od zgoraj navzdol po okolici.

Spust z vrha je bil vse prej kot turno smučarski užitek. Sneg je že dodobra odjužil in tudi na tej višini postal moker in težak, zato so bili zavoji dolgi in estetsko porazni a navkljub vsemu uspešni, vsaj kar se zbijanja višine tiče. Le na delčku spusta, tam nad ledenikom Reiner Kees, kjer je še vztrajalo malo sence, se je dalo izpeljati nekaj lepih zavojev po še vedno zamrznjenem snegu. To pa je bilo vse, kar je bilo od "simpl in lepo". Vse ostalo je bilo nekako levo, desno do Defraggerce, nato pa ponovno vija vaja navzdol. Finta in Niko se posvetita Marku, kateri pod njunim mentorstvom uspešno odkriva tehnike in čire - čare smuke po poznopomladanskem snegu, ostali pa pred njima na juriš do Johannishute. Eni hitreje, eni počasneje. Zmagovalno trojico z Vidom ujameva šele spodaj, kjer se že veselo sonči na trati pred kočo in dobra volja me kmalu mine, saj ugotovim, da ni mojih pohodnih čevljev na mestu, kjer sem jih pri vzponu skril z razlogom zmanjšanja nepotrebne teže v nahrbtniku zaradi neuporabe.

Hudiča, v skritem kotičku, v razpoki pod skalo, sta po novem dva para nepoznanih superg, pod kamnom kjer bi morali biti moji pa ni ničesar, razen zelene vrečke, v katero sem jih zavil. Torej kotiček le ni tako skrit kot sem bil naivno prepričan in ga uporabljajo tudi drugi? Ok, ampak zakaj so dobili "noge" ravno moji čevlji? Ali pa so jih navohali in odnesli svizci, katerih tukaj kar mrgoli in jih sedaj tako slane in dišeče prežvekujejo v svoji luknji? In koliko so že stali novi? Predvsem pa, ali je še v prodaji ta model, kateri mi je tako zelo ustrezal? Pa ne, da jih je nekdo enostavno “pljunil”? Matr, v pancarjih bom moral v dolino. Sranje... tisoč misli mi ena preko druge roji po glavi. Ne preostane mi drugega, kakor da se na hitro sprijaznim z krutim dejstvom da jih ni več in se pridružim tistim na travi, katerim potožim kako in kaj je s čevlji. K sreči ne zdržijo dolgo s skrivalnicami in odleže mi, ko spoznam, kje so čevlji. Bum, se zasliši kamen, kateri mi je padel s srca. Hec mora biti. Včasih tudi na moj račun, ni kaj. Najlažje se je zajebavat iz revežev...

Dobre pol ure kasneje, privijuga tudi Marko - “Karl Schranz venedigerski" z svojima dvema inštruktorjema železnih živcev do koče in nemudoma nam se pridružijo pri polurnem lenarjenju na travi. Oh, kako bi pasalo še več, a moramo v dolino. Ponovno, po prašni cesti navzdol, a k sreči mimo potokov ob katerih si lahko gasimo žejo. S pijačo smo bili namreč že na minimumu in vsem je že gorela rdeča luč na rezervoarju. Dve urici, pa smo na parkirišču. Dve tečni in mukotrpni urici do trenutka, ko sezuješ trde čevlje in nogavice ter se preobuješ v mehke superge. Dve urici, ko dokončno lahko snameš nahrbtnik z ramen ter v miru, tako za finale, popiješ pivo, katero smo shranili za konec v kombiju in sedeč v travi potegneš črto pod uspešno zaključeno turo na Grossvenediger. Po vsemu temu, ti je tudi vožnja do doma lažja.

Ekipa AOL:
Tomaž Groboljšek - Finta, Niko Škrabanja, Jože Vozelj - Joe, Anže Repina, Marko Kos, Uroš Robič, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč


Paklenica, 25. in 26. maj 2019

Tako se realizira plezarija. Brez velikih filozofij in kompliciranja. Dogovor v četrtek, da se gre preko vikenda v Paklenico in rana ura odhoda z razlogom, da smo že čimprej v kanjonu. In je!

Joe in Polona, ob 4. uri zjutraj pobirata mene, potem pa vsi skupaj še Nika. Plezali naj bi to, in to in če bo čas še to... Ampak tako ali tako, se potem v kanjonu vse spremeni in se pleza povsem nekaj drugega. In čeprav poznamo to strategijo domačega planiranja, jo vseeno vedno znova gonimo in se vsakič ponovno zajebemo.

Malo pred četrto, z vso kramo pred domom čakam Joa in uživam ob jutranjem svitu, ko se prebuja dan. Prepričanje, da je vse, kar vlačim s seboj nujno potrebno, a zreducirano na minimum, mi grize črv vprašanja, kako smo nekoč, ko smo se v Paklenico trockali z avtobusi, vse potrebno stlačili zgolj v en Porentin nahrbtnik na katerega zunanjem delu je navadno opletala karirasta češka spalna vreča ali pa veliko boljša, sivo-zelena "tankerca" pri tistih, kateri so si jo lahko privoščili z nakupom za marke v Trstu. Danes pa ena omara od rugzaka, pa druga malo manjša, pa torba, pa šotor, pa blazina, pa hladilna torba, pa termoska s kofetkom za na pot, pa ... u pm... a je res potrebno toliko te krame? Ni kaj, staramo se, čedalje več stvari za crkljanje potrebujemo, namesto, da bi bilo ravno obratno.

Nič, ura je že deset čez 4, najbolje, da preverim, kje je Joe. Telefon, klic, zvoni... ....zvoni... in končno kot iz bunkerja zaspan "Halo?" na drugi strani. Jožko, kje si? Kuk je ura?!? ... Matr, zaspala sva, sva še v postelji, deset minut in sva pri tebi... Saj že greva, gasa! Hahaha, kaj naj rečem drugega. Pokličem Nika mu povem razlog zamude in odstražim na dvorišču še tistih dodatnih 15 minut do Joevega prihoda. Vohajoč pregrete diske na njegovem Pasatu vem, da ga ni ravno božal pri vožnji do mene. Bum, bam, tresk, opremo v avto in hitro po Nikca. Ko nekako natrpamo še njegovo imetje v avto, končno lahko odrinemo. 

Ob prihodu v Starigrad se odločimo, da v kampu Marko najprej postavimo šotora, vanju odložimo nepotrebno opremo, pokličemo našega Miha, kateri je tukaj že od prejšnjega dne in ob kavi sestavimo naveze za ogrevalno smer. Nič težkega, zgolj nekaj za razmigovanje in ogrevanje. Severni greben. Joe in Polona v eni, mi trije pa v drugi navezi. Ko jo odhrustamo, se midva z Joem zapodiva v Stup nad belo rampo, Niko in Miha po Beli rampi, Polona pa "odsolira" sestop po poti navzdol na sladoled, kjer nas bo počakala.

Izkaže se, da je Stup nad rampo (4b) smer, v katero se redko zaide. Najverjetneje zaradi tega, ker je popolnoma neopremljena, razen enega, živalsko dobro zabitega klina iz prejšnjega stoletja. Tako so nama v njej prišli še kako prav moji popolnoma novi frendi, katere je bilo potrebno razdevičiti. Smer je v prvih dveh raztežajih resnično lepa (zračna) in je zato škoda (ali pa ne) da vanjo ne zaide malo več plezanja željnih. Potem pa večno tečen sestop z Velikega Čuka, katerega si popestriva z ovinkarjenjem okrog Stupa (Aniča kuk) in ogledovanjem smeri v njem. Ob prihodu nazaj v kanjon se snideva z Nikom in Mihom katera frikata v njem, Polona pa je tudi v bližini in ekipa je sestavljena za povratek v kamp in nato na večerjo v konobo, katera se nahaja med kamnitimi hišicami na izhodu iz kanjona. Korektna hrana in nje količine, prijazno osebje, primerne cene, pa še Autan za odganjanje komarjev imajo in slednje se je izkazalo za najpomembnejše v tistem večeru. Še posebno zato, ker smo ga lahko odnesli s seboj...hehehe.... No ja, jaz sem ga. V dobro vseh in z vednostjo Josipa, kateri nas je stregel.

Zjutraj ob kavi na zajtrku, sestavljenem iz vsega, kar smo nabrali skupaj se dogovorimo za eno od smeri v Kuku od Skradelin. Pod njim se odločimo za Dr. Frankenstaina (5c). Niko in Rok kot naveza spredaj, mi trije pa za njima,  saj bomo počasnejši. Tako je tudi bilo in ko mi še čaramo po predzadnjem rastežaju Frankensteina sta ona dva že zunaj. Hitrost se jima obrestuje  in tako lahko vstopita ter kasneje oddelata še Celjski steber (5a), medtem ko mi zaključimo z smerjo in potem še malo polenarimo na vrhu Kuka. Posledično s tem, pa nama z Joem planiran Celjski steber, tako ne pride več v poštev. Nekaj zaradi dežja, kateri je visel v zraku in na to možnost opozarjal z vsake tolikem rošenjem in nekaj zaradi kasnejših ceremonij z pakiranjem in samim odhodom domov, kateri bi se zaradi tega predolgo zavlekel. Jutri je namreč delovni dan, služba, obveznosti... Bo pa počakal do naslednjič. Saj se ne bo podrl.

Sestop v kanjon, kjer počakamo še na Nika in Roka, katera se široko nasmejanih obrazov vrneta iz stebra in nazaj v kamp. Potem pa tuš, kuhanje kosila, ohlajeno pivo in počasno pakiranje za domov. Zadovoljni, čili, zdravi in celi. Bilo je odlično.

Jože Vozelj - Joe, Polona Kikelj, Niko Škrabanja, Rok Prelogar in Jani Vozel - Janč


Komna - Lanževica in Mahavšček, 18. in 19. april 2019

Letošnja zima nam z količino snega v domačih hribih ni ravno naklonjena, a vseeno je bil skrajni čas, da smo vjuganje pri "štrudl" sosedih zamenjali z užitkarjenjem doma. Za ta namen smo si izbrali Komno, ko bomo tam, pa se bomo sprotno odločali o smeri, saj je možnosti za cilj turnega smuka v izobilju. Poleg tega, da nam je šla na roko obetajoča se vremenska napoved, sva se z Tomažem razveselila tudi Franceve prisotnosti, katerega sva za skupno turiranje navijala že nekaj časa in vsled tega, smo si za "bogato odrezan kos pogače" vzeli dva dni. Za piko na i, pa še ta med tednom.

Čast in slava jutranjega pobiranja sopotnikov v avtu je pripadla Francu in do parkirišča pod Savico, z obveznim kofetkarskim postankom v Radovljici, je bila naša družba že dodobra nabrušena z dobro voljo in pričakovanjem. Še bolj pa se je nabrusila po "vija vaja" poti navzgor do Komne, katera je bila večji del kopna in je šele v svojem zgornjem delu z snegom na njej, pričela obetati namen našega prihoda. Snežna odeja na Komni trenutno ni ravno bogata, za to lokacijo bi rekli celo borna, a povsem dovolj, da smo lahko od koče pod Bogatinom na smučeh nadaljevali vse do vrha Lanževice, od tod, pa po razmočenem snegu nazaj do koče na Komni. Za prvi dan, je bilo povsem dovolj tistih skupnih 5 ur navzgor in dobro uro pekočih nogic navzdol.

Pivo na v predvečeru osončeni terasi pred kočo nam je povečalo apetit tako, da so nam ajdovi žganci z ocvirki, obara in ričet kar sami od sebe padli v rit. Še malo debate pred spanjem in lahko noč. "Lahko" je bila sicer pre-optimistična napoved samemu sebi, saj je noč minila v tako posamičnem, kakor duetnem "žaganju najbolj grčastih drv", katere sta za to priložnost v sanjah našla in na kup metala enkrat Tomaž, enkrat Franc in še največkrat oba. Ampak tako pač je. Noč je minila in drva so bila s tem končno tudi nažagana.

Pričakovanje oskrbnika, da bo v petkovem jutru lahko spal nekoliko dlje se je izkazala za jalovo, saj smo Litijani družno pričeli robantiti po njej že ob šesti uri zjutraj in ni mu preostalo drugega, kakor da se nas na hitro in uspešno znebi z ocvrtimi jajci na ocvirkih in kavo. "Polni žaklji" so po zajtrku pokončno stali in tako smo odpujsali v sončno jutro proti vrhu Mahavščka, po vseh gori doli, sem ter tja pobočjih, katera so se odpirala pred nami. Žal je skorjica, na preko noči pomrznjenem snegu po kateri smo drajsali kaj kmalu popustila in nič ni obetalo, da bo spust z Mahavščka na planino Govnač eno samo brezkrbno in mehkobno vijuganje, temveč bo ponovna matrarija odrivanja mokrega in težkega snega ob vsakem zavoju. A le ni bilo tako. Vse skupaj je izpadlo bolje od pričakovanega in če bi se nam ljubilo, a se nam ni, bi jo z veseljem potegnili še enkrat navzgor do sedla in spust ponovili. Pa smo na Govnaču raje uživali na soncu in razglabljali, kod vse se od tod lahko pričenjajo smuki po okoliških vrhovih in kod do njih pelje turno smukaška pot. Manj, pa sva s Tomažem razglabljala o poti iz planine proti koči na Komni, ter vse skupaj rade volje prepustila Francevemu vodenju. Le -ta, naju je tako brez težav in z bogatimi izkušnjami poznavanja terena suvereno popeljal nazaj. Zgrešiti, zamenjati ali iskati na pamet pot skozi ruševje, katero te obdaja tukaj, bi bilo Sizifovo delo. Ob morebitni slabi vidljivosti ali celo megli, pa verjetno popoln neuspeh. In ravno zaradi tega je obveljalo, da si je pot nazaj vredno še kako zapomniti.

Na terasi ob koči smo si ob povratku privoščili krajši postanek nato pa se le odpravili v dolino. Franc in Tomaž sta navzdol še tiščala na smučeh, sam pa sem raje odpešačil. Pa ne, da sem se naveličal smučanja. Poglaviten razlog tiči v ceni nove opreme in ob vsakokratnem škrtanju smuči po kamenju, me zaradi tega pošteno zbada pri srcu, zato se trmarjenju po zadnjih zaplatah snega raje odpovem. Nedolgo za tem, se mi je pri tovrstnem opravilu pridružil še Tomaž, France pa šele daleč spodaj, ko je belino snega zamenjal prvi teloh.

Ker ni bilo nikakršne žejne potrebe zadrževati se pri Savici, smo jo v najkrajšem času odcvirnali proti domu, ter se šele "Pri Ivi" zadovoljni odjavili s ture

Franc Intihar, Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč.

Zimski tečaj AOL - Zelenica 9. in 10.3.2019

V sklopu Alpinistične šole AO Litija, smo na Zelenici izvedli zimski tečaj. Za obrazložitev teoretičnega dela in prikaz praktičnih vaj smo uporabili severna pobočja Begunjščice, katera so nam z zadovoljivimi snežnimi razmerami omogočala njihovo nemoteno izvedbo. Ker je bilo tečajnikov malo, smo alpinisti in starejši pripravnik, lahko določene vaje z njimi izvajali tudi individualno, kar je naredilo proces vaj jasnejši in zapomljivejši.

1. del - Sobota, 9. 3. 2019

Varnost pred plazovi:
- Vreme, snežna odeja, plazovi
- Izdelava prepreza snežne odeje
- Izdelava preizkusov trdnosti snežne odeje
- Teoretično spoznavanje lavinskega trojčka
- Praktičen prikaz uporabe lavinskega trojčka - grobo in fino iskanje z lavinsko žolno,
  sondiranje, odkopavanje zasutega v plazu, prva pomoč ponesrečenemu.

Gibanje naveze v snežnih razmerah:
- Priprava alpinista na zimsko turo (vreme, lokacija, zahtevnost ture,
  potencialne nevarnosti (plaz), oprema...)
- Pravilna uporaba derez in cepinov
- Priprava naveze za vzpon v snežnih razmerah
- Izdelava sidrišč za vzpon v snežnih razmerah
- Izdelava sidrišč za spust ob vrvi v snežnih razmera
- Gibanje naveze v snežnih razmerah (varovanje napredujočega, varovanje drugega v navezi...)


2. del - Nedelja, 10.3.2019

Plezalna tura na Vrtačo (2181 m) - severna stran (Leva grapa in grapa Ypsilon)

Ob 8. uri smo se iz doma na Zelenici, kjer smo prespali, odpravili proti Vrtači, v kateri smo imeli namen izvesti drugi del tečaja na način, da preplezamo eno od tamkajšnjih grap. Slabo vreme (oblačnost, rahel sneg, megla in močan veter) nas niso odvrnili od začrtanega in po Levi grapi v Vrtači (V / IV, 50"/45"/45" - 350 m.) smo se povzpeli na njen vrh, tam pa se odločili, da zaradi dobrih in stabilnih snežnih razmer (zaliti vsi skalni skoki v obeh grapah) sestopimo po grapi Ypsilon (V- / III, 40"/ 50" - 300 m). Turo smo uspešno zaključili ob 13. uri v domu na Zelenici, črto pod tečajem pa potegnili v Tržiču.

Konec dober, vse dobro. Le vaditi bo potrebno...

Udeleženci:
Sašo Borišek - Joul, Niko Škrabanja, Jani Vozel - Janč, Jože Vozelj - Joe,
Anže Repina, David Adamlje, Marko Kos in Vid Tilia

Ankogel

Glede na dobre razmere, kar se tiče stabilnosti snežne odeje, predvsem pa napovedi, da bo četrtek (28.februar) sončen, smo se kaj hitro dogovorili za vzpon na Ankogel (3252 m) in nato turni smuk z škrbine Radeckscharte (2872 m), v dolino Anlauftal ter po njej do Bocksteina.

Zgodnji odhod od doma, kava v Radovljici, kjer se nam pridružita še Boštjan in Maruša in direktno do Malnitza. Z gondolo gor, od tam pa s smučmi na škrbino Radeckscharte. Tukaj je že pošteno pihalo in poskus, da bi dilce prineseli na Kleiner Ankogel (3097 m), od koder bi se lahko po povratku z vrha Ankogla spustil v dolino, se je zaradi nestabilnega koraka v vetru, ob vsej krami na hrbtu, kaj kmalu končal. Enostavno nas je preveč premetavalo in odločitev, da nas smuči počakajo na škrbini, se je izkazala za najpametnejšo v danem trenutku.

“Jadranje” med napihi snega in skalami po grebenu nam je dokaj dobro uspevalo, a pravo olajšanje je sledilo ob prehodu na JV strani Ankogla, kjer smo se lahko skoraj v brezvetrju povzpeli na vrh, kjer pa se je žal zgodba z vetrom ponovila. A tako pač je, uživamo lahko tudi v temu, kar nam je dano. Sončno vreme, razgled "do konca sveta in še daleč naprej", čaj iz Boštjanove termoske ter nekaj fotografij v dokaz da smo bili tukaj, nato pa spet veselo nazaj na škrbino.

Težko pričakovan spust z nje, je bil v zgornjem, senčnem delu, sila tečen. Poledenela in spihana strmina ni dovoljevala kakršnega koli "lepotnega tekmovanja v prikazovanju superiornih veščin smučarije" temveč zgolj preudarno drajsanje, z tu in tam prepotrebnim zavojem navzdol. A k sreči, to ni trajalo predolgo, saj smo ob prihodu na sončne strmine, lahko doživeli pravo pomladansko smuko po "putčku" vse do dna doline. Vmes smo se lahko še veselo nastavljali soncu in občudovali množico zaledenelih slapov, katerih se kitijo po celotni dolini navzdol. Škoda le, da bi bil pristop do njih precej dolgotrajen, saj se dolina, predvsem njen spodnji del, kjer smučaš po gozdnatem kolovozu, "vleče kot kurja čreva".

Ampak tudi "čreva" so se končala in na splošno veselje, je bilo na njih še toliko snega, da smo lahko brez težav prismučali skoraj do Bocksteina. Tako nam ni bilo potrebno nositi smuči več kot slab kilometer do železniške postaje, od koder smo se z vlakom odpeljali nazaj v Malnitz, od tam pa v poznem popoldnevu domov.

Izpostavljeni prepihu:
Tomaž Groboljšek - Finta, Boštjan Kokalj in Maruša, Franci Razpet in Lučka ter Jani Vozel - Janč



Viševnik

Polna luna mu na dilce sije,
hrib v snegu se blešči.
Blagor mu, gdor se je naužije,
smučarije prek noči.


Mi smo se je.
Franci, Lučka, Finta in Janč


Hochgrubenkopf

Sončen dan v nedeljo bo, volja je, torej navsezgodaj samo akcija!

Od povabljenih je prvi imel službeno - študijske obveznosti, drugi in tretji sta tolkla nočno, četrtega je bolela noga, peti je sestavljal pohištvo, šestega sva pozabila poklicati...
Nič, greva pa s Finto sama. Stroški na posameznika bodo sicer nekoliko višji, a kaj je to v primerjavi s tem, kar naju je čakalo. Prekrasen dan brez oblačka. Umirjena jutranja vožnja do kraja Stall in Molttal, od tam pa desno in po vijugasti cesti navgor do njenega konca (zapornica) pri kmetiji Zraunig, kjer pustiva auto in se od tod naprej, po gozdni cesti, na smučeh odpraviva proti cilju.

Sprva slediva cesti, nato pa naju sled predhodnika z nje usmeri v gozd in po njem veselo navzgor. Iha... veselica - prasica! Možakar pred nama je zagrizel tako dirkaško špuro, da podobnega rodea preko poležanih debel in strmih odsekov, pri katerih si se za napredovanje, moral grabiti kar za smrekove veje, še nisem doživel. Dan je tako že navsezgodaj postal hudičevo vroč, čeprav sva bila še v globoki senci in večino časa brez pojma, kje sva. Upanje, da je tisti pred nama vedel kam gre, se je dokončno potrdilo, ko sva po slabi uri le prisopihala iz gozda ponovno na cesto.

Glej jo radost! Bližnjica je bila tako kruto krepka, da sva prehitela kar nekaj predhodnikov, kateri so pričeli turo že pred nama in sva jih tako videla še spodaj, vzpenjajoče se po zasneženem travniku navzgor. Kasneje sva ugotovila, da je dotični travnik, poleg vztrajanja po cesti, tudi prava pot z zmožnimi variantami okrajšav, najina pa je bila "kar nekaj" z uspešnim koncem... Zagotovo pa je, da te bližnjice v bodoče ne bom več našel. Finta pa tudi ne.

Ceste sva se nadalje držala skoraj polovico poti, vse tja do slikovite planine Obere Klenitzenalm (2200 m), na katere zgornjem delu, se šele prikaže neizrazit vrh Hochgrubenkopfa (2664 m). Po široki in sprva kotanjasti dolini mimo planine, sva se počasi, v dolgih okljukih dvigovala na njegov jugovzhodni greben ter po njemu nekoliko strmeje na vrh, kjer sva se sedeč na novi, mesesnovi klopci, (luksuz pa tak) dodobra naužila pogledov daleč naokrog.

Bojazen, da bo sneg zaradi visokih temperatur po pobočjih že odjužen in težak, se ne izkaže za tako resno in ob pazlivejšem vijuganju, sva se kar spodobno peljala za dane razmere. Obvezen postanek za poziranje na planini, potem pa ponovno po cesti navzdol vse do brunarice, na katere terasi se je trlo sonca in pijače željnih. Seveda je bil klic piva premočan in najini riti sta kaj hitro pristali na klopi pored ostalih. Malce klepeta z obiskovalcem poleg naju, nato pa še tiste 4 km po cesti navzdol do zapornice, kjer po 12.5 km smučarije snameva smuči, spakirava opremo in se zadovoljna odpraviva domov.

Zadovoljna in od sonca popražena: Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč


P.S.
Glede na to, da smo skoraj vsi aktivni po hribih bi bilo zaželjeno, da tudi vi o tem kaj napišete. Da ne bom samo jaz "klofal" po tipkovnici.