Slovenska smer v Steni

Za soboto, 12. oktober, je napovedan lep in topel dan. Prvotni plani kako ga iskoristiti, so se mi brez slabe vesti sesuli v tistem trenutku, ko me je v petek zvečer poklical Finta in predlagal, da greva preverit, ali se je njegov komolec na desni roki vnesel z bolečinami, katere so ga v njem mučile zadnji mesec. Nič posebnega, nekaj lažjega za užitkarjenje in test gibljivosti roke.

Med grebensko turo kjerkoli in recimo Slovensko v Steni, je prevladala slednja in zjutraj sva jo že veselo mahala mimo Aljaževega doma pod vstop v smer. Pričakovanja, da bo v njej že kdo pred nama (ali pa za nama) se niso uresničila in tako sva jo lahko v celoti imela sama zase. Potrebe po navezovanju ni bilo in v uživaškem poplezavanju sva jo vsak zase pohrustala v dobrih dveh urah. Seveda brez nepotrebnega ustavljanja in zavlačevanja. Le tam, pod Bučarjevo steno postojiva zgolj toliko, da zabeleživa najin mimohod v vpisno knjžico, katera je ta dan samevala v "ta plehnati skrinci". Potem pa ponovno veselo navzgor, kjer naju je na vrhu smeri pričakalo sonce in s tem razlog, za poležavanje na toplem.

Sestopila sva po poti čez Prag, se vmes nagledala kozorogov kateri se niso dali kaj dosti motiti zaradi najine bližine in ob treh popoldne že stresla hladno pivo na osončeni terasi Aljaževega doma. Jaz z desno, Finta pa z levo roko. Razlog je znan. Še vedno nekoliko razbolen komolec ;))


Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč

Dušanov steber

Preko vikenda me čakajo družinske obveznosti, vreme ne bo ravno najboljše, edina možnost za plezanje je torej petek, 27. septembra, za katerega je tudi vremenska napoved dobra.
Z Vidom se v četrtek, pozno popoldne, odpeljeva v Logarsko dolino in od tam peš na Okrešelj, kjer naju v temi pričaka topla koča in v njej vedno nasmejan in prijazen Beli (Zoran Belko). Varianta večernega prihoda v kočo je v primeru, da ti to dopuščajo možnosti, meni vedno ljub izbor. Saj ne, da mi je zaradi hribov težko vstajati (živalsko) zgodaj, a malce dlje pospati v topli postelji, pa tudi ni za v nemar. In ker se z Belijem srečamo po daljšem času, je tudi tem za pogovor v izobilju tako, da se odpravimo spat šele malo pred polnočjo.
 
Petkovo jutro obeta lep dan in že pred sedmo uro jo zagrizeva v hrib ter kasneje skozi Turski žleb, sredi katerega je vstop v Dušanov steber v Mali Rinki. Praviloma bi moral biti Gregorinov steber, saj ga je Gregorinov Janez kot prvi preplezal že leta 1929. Gradišnikov Dušan in Ogrinov France, pa sta v avgustu leta 1937 smer kot prva ponovila. A nekako se je ta Dušan bolj usidral med plezalci in Janezu tako čast in slavo za prvenstveni vzpon pojejo le redki poznavalci in pa tisti, kateri do tega spoznanja pridemo ob podrobnejšem prebiranju opisa smeri.
Skratka, steber je Dušanov in vzpon po njemu bo ravno pravšnji za eno od Vidovih začetniških letnih smeri.

Jutranji hlad v spodnjem delu senčnega žleba kmalu prežene telovadba po stebru navzgor, za dodatek toplote pa poskrbi še sonček, kateri naju obsije že v tretjem rastežaju. In ker je na toploti prijetno, si jo dodatno naložim še z mlatenjem po "Jeseničanih", katere veselo zabijam na varovališčih, potem pa štafetno palico prepustim Vidu, kateri ponovno klofa po njih pri izbijanju. No ja, dva sva (mi je) pustila notri, saj se nikakor nista vdala. Naj bo..., bo pa vsaj "štant" dobro opremljen za tiste, kateri pridejo za nama. Saj je tudi meni ljubo, kadar so klini zabiti tam, kjer morajo biti. A tukaj žal niso bili, razen dveh, katere sem našel. Enega v prvem in enega v drugem raztežaju.

Ker je sama smer relativno kratka, se kmalu po izstopu iz nje lahko v miru predava lenarjenju na tratah pod vrhom Male Rinke. Nikakršne potrebe po naglici ni in tudi čas naju ne preganja. Vid skoči še na vrh Rinke, sam pa medtem pospravim opremo in s koščki kruha nahranim fehtarske kavke, katere me obletavajo. Po njegovem povratku, se počasi odkotaliva navzdol, skozi, vsaj zame, vedno tečen sestop po Turskem žlebu. Nekako mi ta žleb ni ravno simpatičen, s tistim meliščem iz drobnega zbitega peska, na katerem imam neprestan občutek, da korak ni ravno zanesljiv in da bom slej kot prej telebnil po tleh. Ampak tudi to mine in po slabi urici hoje, me v boljšo voljo spravi kava na Okrešlju. Še kratek klepet z Belijem ob njej, potem pa ponovno po poti navzdol, mimo Rinke in proti domu.

Na štajerskem koncu uživala: Vid Tilia in Jani Vozel - Janč







Na morje v Paklo

V okviru dopusta sem tudi nekaj plezal.
V nedeljo me poklice Joul in vprasa kje sem, da je on ze v Pakli. No v ponedeljek se snidema in mi pove, da je plezal Nosoroga z boljso polovico ter da ima zame soplezalca. Predstavi mi Rudija iz AAO, ki predlaga Velebitasko in takoj sem za. Zjutraj z Joulom pokofetkava, opremi pa me se s kartama za kanjon. Hvala Joul za karte in soplezalca. 
No uglavnem Rudi se je odrezal z odliko in kaj kmalu sva na pivu v kanjonu. To je bil njegov zadnji dan, prav tako je Joul nadaljeval pot v BIH. 
V cetrtek me zopet zasrbijo prsti in jo picim najprej v Oliver Dragojevica, pol pa se v Josipa Debeljaka, ki sem si ga ogledal na sestopu. Sledilo je se obvezno pivo v kanjonu.  
V petek sem se samo setkal po kanjonu, sem pa spil obvezno pivo pod Debelim kukom.
V soboto pa sem zopet zakopal v skalo in splezal Izduzeno rebro in Ranozoreci. Odhitel sm se na pivo iz steklenice in ga picil na plazo. 
Kljub temu da sem zacel plezat smeri, ki so blize plazi kot Anica kuku, sem nadvse uzival in upam da se kmalu spet vrnem. Lp

Zeleniške špice 2

V soboto, 21.9., sem šel z Vidom preverit Jernejevo trditev, ali je na Zeleniških špicah res tako čudovito. Je! Luna je bila žal že daleč od polnosti, zato pa je preko dneva za plezarijo bilo idealno jasno in toplo vreme. Ker jo potem nisva porinila še na Planjavo in Kamniško sedlo na pivo, sva se morala zadovoljiti z sestopom v Repov kot in mrzlo vodo iz tolmuna.

Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

Zeleniške špice

V petek 13. in mislim da tudi na polno luno, sva s Finto plezala Zeleniške špice. Bilo je čudovito, zato sva jo porinla se na Planjavo in na Kamnisko sedlo na pivo. Lp

Mojstrovka - Severni raz, 22. 8. 2019

Niku je po Dolomitih ostalo še nekaj dopusta in ni bilo potrebno veliko pregovarjanja, da me je v sredo prepričal za odhod v Vrata, v pozno popoldanskih urah. Napoved vremena je najavljala nekaj dežja tja do polnoči, potem pa delno oblačno vreme preko četrtkovega dne. Povsem zadovoljivo, da se zgodaj zjutraj odpraviva v Steno in zlezeva Nemško. Za petek, pa smo tako ali tako že dogovorjeni s Finto in Benom, da skupaj odidemo v Karnijce in še tam nekaj poplezamo. Do tod, oz. do pomlatenih špagetov za večerjo, na terasi Aljaževega doma vse ok., potem pa se je začelo: Dež, kateri je že kar spodobno padal, se tja do polnoči niti najmanj ni imel namena ustaviti in "iz pipe" je pošteno teklo tudi ob četrti, pa ob peti in šesti uri zjutraj. Končno se je zaprla tam okrog pol osme in pogled proti steni kaj več kot beline megle in zabitosti z oblaki ni nudil. Hja, nič ne bo z željeno smerjo tega dne, potrebno bo najti kaj drugega.

Odločiva se za odhod na Vršič, tam pa bove že kaj. Po slabi urici vožnje (kava na Petrolovi črpalki je všteta v ta čas) se počasi sparkirava na prelazu, med vsemi tistimi avtomobili, avtodomi in motorji, katerih lastniki zaman zrejo proti vrhovom, kateri so skriti v oblakih in megli. Navkljub čemernemu vremenu se odločiva, da odideva pod steno Male Mojstrovke in najverjetneje tam v njen Severni raz. Pod njeno steno ni z vremenom nič bolje in kar nekaj časa potrebujeva da najdeva vstop v smer, potem pa le steče. Razgleda ni, podrtija pod rokami in nogami je. Skratka - ni dolgčas. Glede na to, da naju čas ne preganja, splezava raz povsem do konca, vse tja do pod vršnega dela Mojstrovke in šele tam končno, kolikor toliko, pokukava iznad oblakov in megle. Krajša pauza, pospravljanje cingljajoče opreme v nahrbtnik, pa po Hanzovi nekoliko navzdol, nato pa iz nje desno na pot z Šitne glave na prelaz, kjer preklopiva telefona na internet. Vreme za petek, navkljub drugačni napovedi, ponovno dež tam od 12 ure dalje. Sranje. Pokličeva Finto in dogovorimo se, da za petek planirano plezarijo prestavimo na vremensko lepši dan. Škoda, predvsem zaradi dopusta in težko izborjenih dovolilnic za užitkarjenje po hribih s strani soprog, a tako pač je. Ni ne prvič, še manj zadnjič.

Namečeva kramo v avto in se ležerno odpeljeva proti domu. Kam pa drugam? In ker je četrtek in se bliža večer, z lahkoto ujameva naše na ferajnu in tam v miru z njimi popijeva hladno in zasluženo pivo.

Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč

Dolomiti 16. - 18. avgust 2019

Med raznovrstnimi cilji v podaljšanem vikendu, je nazadnje prevladal prvi predlog. Zaradi ne ravno idealne napovedi vremena, je bilo še nekaj "invalidnih variacij" glede možnih ciljev, a je vseeno odtehtala najmamljivejša lokacija, z njo pa tako željeno plezanje v Dolomitih, tam nekje nad Cortino.

Jernej in Rok sta se odpravila že v četrtek, a ju je ta dan še pral dež, preostali pa v bolj spodobnem vremenu v petek popoldne. V žaru napada na skalovje, smo se skozi Cortino in preko prelaza Falzarego gnali vse do campa Sass Dlacija, kjer smo tik pred njegovim večernim zaprtjem zgroženo ugotovili napako v medsebojni komunikaciji. Jernej in Rok sta namreč kampirala v Cortini, mi pa na nasprotni strani prelaza dobrih 20 km naprej. Jbg...malce nerodno, a se bomo že našli.

In smo tudi se, v soboto pozno dopoldne pod steno Piccolo Lagazuoi - a, v katerem smo potem v dveh navezah (po trije v eni) preplezali vsak svojo smer. Za toliko je bilo v tistem dnevu časa, za kaj več pa ne. Bo potrebno drugič pač malce manj mečkati in se bolj podrobno dogovoriti za kraj snidenja, če želimo v dnevu ustvariti kaj več, kot zgolj eno kratko smer. Malce čemerni zaradi tega se vseeno snidemo na pivu v koči sredi prelaza in se uskladimo, da naslednji dan (nedeljo) preživimo na lokaciji Cinque Torry, kjer bomo plezali v enem od stebrov. Rok in Jernej po svoje, mi štirje pa po svoje.

Žal v nedeljo, Rikov razbolen prst na nogi navkljub trudu in stiskajočim se zobem ne dopušča obutje plezalnika na nogo in tako ponovno sestavimo navezo v tri, za plezarijo v Torre Grande, kjer uživamo v lepi smeri z dobro skalo. Malce za nami v steber priplezata še Petra in njen Aleš ter s tem poskrbita, da nam na varovališčih, navkljub utesnjenosti ni dolgčas. Skupno druženje in sončenje nadaljujemo še kasneje, na kot miza ravnem vrhu stebra, potem pa se vsi skupaj z njega (Petra, hvala za uporabo tvojih vrvi) spustimo do vznožja ter se tam prijazno razidemo. Onadva v desno, mi v levo, do koče 5 Torry, kjer se snidemo z našima in preostalo urico do odhoda domov, preživimo v premlevanju o opravljenem in okvirnih planih za bodoče obiske taiste lokacije.

Nato pa ponovno klasika vijugastih cest na povratku, nekaj kratkih postankov in končno dom, kjer smo uspešno in varno vse skupaj zaključili.

Plezali smo:
Petek, 16. avgust 2019
--------------------------------
Naveza: Jernej, Rok
Falzarego Tower - Smer: Scoiattoli Direct - Ghedina, V/180 m
Cinque Torry (Torry Grande) - Smer: Via delle Guide, IV+/130 m

Sobota, 17. avgust 2019
--------------------------------
Naveza: Jernej, Rok, Joe
Lagazuoi Piccolo - Smer: M. Special V+/ 250 m
Naveza: Niko, Riko, Janč
Lagazuoi Piccolo - Smer: Via Giordano IV/ 180 m

Nedelja 18. avgust 2019:
--------------------------------
Naveza: Jernej, Rok
Cinque Torry (Torry Grande) - Smer: Via Dibona V/ 110 m
Naveza: Joe, Niko, Janč
Cinque Torry (Torry Grande) - Smer: Via delle Guide, IV+/130 m


Dolomitili: Jernej Groboljšek - Jerro, Rok Hostnik, Niko Škrabanja, Riko Bučar, Jože Vozelj - Joe, in Jani Vozel - Janč