Begunjska Vrtača - Lenuhova in Zahodna grapa

Glede na lepo vreme, katero je včeraj še vstrajalo, je bilo potrebno dan iskoristiti za hribe. Zaradi sneženja in posledično plazov po njemu, v predhodnem tednu ni bilo ravno varno ropotati po njih, potem pa še virus, kateri nas napada z vseh strani ter nam tako onemogoča turne smuke po Italiji ali Avstriji.

Skratka razlogov za ne, je bilo več kot razlogov za da, a vseeno, če se nisem želel usmraditi doma, sem jo moral odcvirnati nekam navzgor. Da bi si privoščil “telečje nogice” po odjuženem snegu na kakšni domači smučariji me ni preveč vleklo, bolj mi je dišalo stisniti še kakšno grapo, dokler so možnosti. Z idejo sem pridobil Tomaža, Vidu, kot tečajniku našega AO, pa ob začasni preventivni zaprtosti fakultete ni preostalo drugega, kakor da se nama pridruži in si s tem nabija kilometrino iskušenj. Napovedane razmere, razen lepega in sončnega vremena, so bile bolj tako-tako, a v izogib cincanju je najbolje, da gremo pod steno in se tam prepričamo ali bi šlo. Če ne, pa bo dostop le krajša kondicijska tura.

Odhod od doma ob četrti uri zjutraj in direktno čez Ljubelj, tja pod Begunjsko Vrtačo. Pričakovanje, da se je sneg po Lenuhovi grapi že splazil se je izpolnilo, a skalni skok na vstopu v smer vseeno ni bil pretirano zalit. Malce praskanja po skali, nato pa zadeva višje v grapi le steče. Ni ravno idealno, saj tudi drugod na skokih ni povsem zalito, še manj pa pomrznjeno, a z višino nekako gre, saj je tudi snega več. Večji problem je, da se že pošteno udira vanj in gre vse skupaj veliko bolj počasi, kakor pa užitkarsko pikanje po zamrznjenem snegu. Ampak tudi to, je sestavni del našega posla. Pogled nazaj, po narejenih stopinjah pa da vedeti, da trud ni zaman. Naslednji, kateri se bodo zapodili v grapo, bodo tako imeli po njej že lepo narejene stopnice. Škoda le, da nimamo tako na “izvolite” poštapnane grape že mi in še večja škoda je, da za naš trud ne bo "hvala" - v obliki piva, katerega bi si zaslužili. ;)

Čeprav nas na izstopu pričaka sonce ni časa, da bi se predolgo obirali tod. Postaja vse topleje in podvizamo se še malo višje po grebenu, nato pa kukamo preko roba in opasti ter iščemo najprimernejši vstop v Zahodno grapo, po kateri bomo sestopili. Ta “rikverc”, je sprva malo bolj strm, a nekoliko nižje strmina kar popusti in tako bojazni, da bi se ti pod nogami splazilo ali da bi zdrsnil načeloma ni več. Pa tudi kako bi, saj se nam je ponekod vdiralo do jajc. Lovljenje plaznic z nekoliko bolj zbitim snegom v njih, je zadevo sicer nekoliko omililo, a se je kasneje, pri prehodu preko Šentlantca ponovila. Dozdevalo se mi je, da pihanje in sopenje ob “vrtanju jam” traja v nedogled.  Nak, preveč je toplo, sneg je preveč odjužen in zadeva je vse prej, kot lahkotno prečenje zasneženega melišča. Pa še noge me zaradi tega že pomalem bolijo in hudičevo sem žejen...

K sreči, predvsem pa po planu, pa smo mi ob enajsti uri s turo že zaključili. In krajši “Grande finale z obvezno hidracijo”, na osončeni terasi pred kočo, je bil tako le še prepotrebna pika na i. Prav prijetno je bilo posedeti in pogled usmeriti tja v Begunjsko Vrtačo, v kateri smo uspešno iskoristili jutro in del dopoldneva.

Tomaž Groboljšek - Finta, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč


AO Litija - nov logotip odseka

Po dolgih letih (sicer brez tehtnega razloga sramežljive) uporabe starega in nekaj predhodno neuspelih poskusov oblikovanja novega, smo se pred kratkim dokončno odločili posodobiti simbol našega alpinističnega odseka.

Glede na to, da nam ni bilo v interesu odkrivati "toplo vodo" ali pa se v bodoče identificirati s kratkosapnim, trendovsko oblikovanim znakom, pri katerem ne veš, kaj je "pesnik" hotel povedati z njim, smo ostoječ simbol zgolj preoblikovali času in smernicam primerno.
Zadržali smo osnovne elemente (klin, vponka in Planika), ter jih nekoliko drugače izrisane in pozicionirane vkomponirali v likovno in tipografsko jasno in raspoznavno celoto novega logotipa. Za nadaljnje možnosti njegove uporabe, pa ga tudi pripravili na načine, kateri ustrezajo zahtevam njegovega pojavljanja.

Jani Vozel - Janč




Zimski tečaj AOL

V dneh preko vikenda, 22 in 23 februarja, smo v sklopu alpinistične šole AOL, izvedli zimski tečaj na Zelenici. Prednost te, za nas pomalem že ustaljene lokacije, je tako bližina planinskega doma kakor tudi kratki pristopi od tam do Begunjščice ali Vrtače. Zaželjeno je bilo, da se nam ob tej priložnosti dvodnevnega bivanja na Zelenici, pridružijo tudi ostali člani odseka, katerim bo to dopuščal čas, saj bodo le-ti medtem, ko bo potekal tečaj, lahko kolovratili na turah po svojih željah. Večer, pa bo namenjen skupnemu druženju in zabavi.

Nekaj najbolj neučakanih, se nas je na Zelenico odpravilo že v petek dopoldne in tako sem se lahko z Vidom, Markom, Anžetom in Anjo podil po grapah v Begunjščici. Po Ipsilonu gor, po Centralni dol in po grapi v SZ greben gor in dol. Povsem dovolj za prevetreno rekreacijo v preostanku dneva.

V soboto zjutraj, so se petkovi ekipi pridružili še vsi tečajniki, ter nekateri alpinisti in pripravniki tako, da smo s tečajem lahko tudi uradno pričeli. Severna pobočja Begunjščice zaradi svoje lege nudijo dovolj dober poligon za izvajanje potrebnih dejavnosti, saj so preko dne v senci, s tem pa sneg ostaja trd in pomrznjen, kar pride pri izvedbi posameznega sklopa vaj še kako prav. Le malce hladno postane s časom tam, še posebno, če ti pogled bega na nasprotno stran proti Vrtači, Zelenjaku, Palcu in preko grebena na Može, kateri so se tega dne kopali v soncu.

Ni čudno, da sta Joe in Uroš odšla poplezavat v slednje medtem, ko smo mi cepinirali in derezirali, pa zdrsavali in drseli, se ustavljali, zakopavali in pripravljali sidrišča, se vzpenjali in spuščali, žolnirali, sondirali in ponovno kopali. Razen dveh krajših premorov namenjenih toplemu čaju, smo dan dodobra izkoristili in se zaradi tega, tudi toliko bolj veselili večera v topli koči.

Večerja dobra, da "gate para". Pečena rebrca, renstan krompir in kislo zelje z ocvirki. In ker je pustna sobota še tople pečene "miške" namesto krofov. Pa mrzu pir, ob katerem se večer prijetno zavlevče tja proti polnoči, ko se zapozneli počasi le odpravimo spat. Smrčačev in prdačev v naši sobi ni in tako nam noč mine tiho, mirno in spokojno ob zasluženem spancu.

Nedeljo iskoristimo za planirano turo v Vrtačo, kjer se bo podmladek končo spoznal s plezanjem po grapi. Gor in dol. Medtem ko z Joem odpeljeva Vida, Gašperja in Marka na Vrtačo skozi Levo grapo, se ostali podajo navzgor po grapi Ypsilon in debelo uro kasneje se vsi skupaj snidemo na vrhu. Nekaj spominskih fotografij, malo čaja in ker ni ravno pretoplo je najbolje, da se odpravimo nazaj. Pripravimo sidrišča, tečajniki pa prusikove vrvice, s katerimi se bodo navezali na glavne vrvi, ki smo jih napeljali po Ypsilonu, da bodo ob njih lahko varno poplezali navzdol. Za njih je ta vrsta sestopa nova zgodba, katere se morajo vsekakor privaditi.

Spust traja nekaj dlje kot vzpon a na koncu se vsi zberemo pod balvanom ob isteku plazu pod Vrtačo, kjer na soncu opravimo še analizo tečaja, nato pa skozi Suho rušje nazaj do koče in od tam še kakšno urico kasneje domov.


Udeleženci:
Intihar Franc, Jani Vozel - Janč, Sašo Joul Borišek, Niko Škrabanja, Jože Vozelj - Joe, Rok in Anamari Hostnik, Rok in Ana Prelogar, Anže Repina, Anja Povše, Marko Kos, Vid Tilia, Matej Vidic, Gašper Namestnik, Primož Črne, Lana Bercieri Povše, Maks Štrus, Jože in Dani Repina ter Uroš Robič.

Trojček v Grebencu M. Mojstrovke

V soboto, zgodaj zjutraj kot nam je v navadi, zakoračimo po poti z Vršiča proti Mali Mojstrovki. Vse v redu in prav do trenutka, ko Fintina glava doživi bližnje in boleče srečanje z drevesom, katero raste nagnjeno preko poti. Sledi malo kletvic in malo več brisanja krvi, nato pa Jero izvleče obliž (za žulje) in ga strokovno prilepi preko rane. Pacient bo tako preživel, drevo pa bo ostalo in prežalo na nove žrtve.

Po zaključeni operaciji, v spremstvu hudomušnih komentarjev na Fintin račun, nadaljujemo pot navzgor, pod steno Grebenca in v Butinarjevo grapo. Po redkih stopinjah sodeč nič ne kaže, da bi bila v preteklih dneh kaj prida obiskana. Ali pa je temu kriv veter, kateri je tod pihal še pred dnevi in tako zabrisal sledi. Navkljub temu, da sneg v grapi ni ravno povsem pomrznjen, je vseeno dovolj trd, da nam nudi zanesljivost pri grabljenju derez in kompaktno podlago za zabadanje cepinov tako, da nam vzpon skozi celotno grapo postane zadovoljstvo, kakršnega smo pričakovali. Malo pod robom grebena prilezemo še na sonce in po izstopu, je prva tretjina nameravanega s tem še dodatno polepšana in ogreta.

Sestopimo po Pripravniški grapi, katera je to jutro še povsem prazna. Le spodaj, malo pred vstopom vanjo srečamo par, kateri se pripravlja na vzpon. Pozdrav, nekaj medsebojnih besed, ona dva vanjo, mi pa v Župančičevo.

To, da sem bil v njej z mlajšimi pripravniki našega odseka pred slabim tednom dni, me nikakor ni motilo, da se nebi ponovno podal vanjo, predvsem zaradi dobre in nasmejane družbe obeh Groboljškov. Je pa bila tokratna podoba snežnih vesin Župančičeve, vsaj v spodnjem delu nekoliko drugačna, saj se je po dobro uhojenem snegu videlo, da v preteklem dnevu ni ravno samevala.
A v temu zgodnjem dopoldnevu, nas v njej le ni bilo veliko. K sreči samo mi trije in dva, nekoliko višje nad nami. Slaba ura nam je bila potrebna da jo oddelamo, nato pa še nekaj minut do vrha Male Mojstrovke, kjer za ta dan zaključimo z vzponi.

Sestop po poletni poti proti Vratcem, vmes še mencanje z idejo da ali ne navzdol po Sestopni grapi, a ker nismo ravno prepričani kje je njen izstop in s tem naš vstop, odderezamo po poti na prelaz. Sledi še obvezna odjava v Dovjem, nato pa se zadovoljno, s "trojčkom iz Grebenca v žepu", odpeljemo domov.

Jernej Groboljšek, Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč



MM - Župančičeva grapa

Včerajšnjo vremensko napoved oblačnega in turobnega vremena smo iskoristili za zgodnji jutranji odhod na Vršič, kjer smo skrušeni ugotovili, da so se vremenarji zmotili, saj je bilo nebo nad nami popolnoma jasno.

Med nekaj predhodno zamišljenimi cilji, smo se odločili za vzpon po Župančičevi grapi, saj je ta še vedno dodobra zalita in trdna, kar se je potrdilo tudi kasneje. Pa tudi rana ura se je potrdila za zlato, saj smo vse od vstopa do izstopa iz smeri bili v njej sami. In za nameček še ni bila razrita in »poštapnana« od predhodnikov tako, da smo jo lahko z veseljem na sveže popikali, predvsem njen zadnji, zgornji del.

Po izstopu iz grape še kratek skok na vrh Male Mojstrovke, potem pa navzdol do izstopa iz Pripravniške, po kateri smo nameravali sestopiti. A žal so to ostale le želje, saj se je tega dopoldneva četica sosedov iz »Lepe njihove« odločila, da jo bodo napadli v ekspedicijskem stilu. Gužvanje in prestopanje med njimi in njihovimi vrvmi se nam ni zdelo najbolj pametno, še posebno ne zaradi nepotrebnih kolobocij na skoku v grapi, kar se navadno ob takšnih obiskih vedno primeri. Zato smo enostavno sestopili po poti skozi Vratca.

Na njej pa… ojoj, kaj vse srečaš, kar leze navzgor. To, da le redki pozdravijo ni nič v primerjavi z opremo oz. manjkom nje vseh vrhaljubcev, kateri se potijo navzgor. Ena od takšnih cvetk je bila tudi dama z derezami na nogah in rokami v žepih. Cepin in čelada sta verjetno še v trgovini in vprašanje je, ali bosta kdaj pri njej… Neodgovorno do skrajnosti in kot v posmeh GRS Ljubljana, katere člani so imeli tega dne vaje pod Šitno glavo. K sreči jim ni bilo potrebno »vaditi« še kod drugod.

Vid Tilia, Marko Kos, Anže Repina in Jani Vozel - Janč

Grosser Rosennock

Četrtkovo jutro je bilo ponovno namenjeno za turni smuk v Avstriji in ponovno v Nockberge, čeprav smo se že pred dnevi na Klomnocku dogovorili, da jih bo zaenkrat zadosti. A zarečenega kruha se največ poje in tudi tokrat smo ga, čeprav nam po koncu ture na Grosser Rosennock nikakor ni bilo žal, da smo robantili po njemu. In upoštevajoč idealne razmere, kakršnej so nas spremljale smo prepričani, da se bomo na ta hrib še vračali na užitkarjenje po pršiču.

Začetek ni bil ravno obetajoč, saj smo se z avtom pred zapornico, katera pozimi preprečuje nadaljno vožnjo po gozdni cesti nad vasjo Kaning, zaradi povsem kopne ceste enostavno obrnili. Nošnja opreme in pešačenje po njej do snega, dobrih 5 km daleč, ni nikomur preveč dišala. Raje smo se odpeljali do St. Oswalda, od koder smo se dvignili do Brunnachalma, kateri je bil že izhodišče za turna smuka v preteklem tednu na Mallnock in Klomnock. Tokrat smo kmalu po pričetku ture zavili levo v gozd in se skozi njega spustili globoko navzdol v dolino Langalmtal ter se tu priključili na gozdno cesto, po kateri bi sicer morali pridrajsati iznad Kaninga.

Sliši se preprosto, a ker nismo natanko vedeli za smer, razen da smo za orientacijo imeli pred seboj željeni hrib na drugi strani doline, je bila smuka po gozdu dokaj komična zadeva, predvsem zato, ker sem vmes naivno "telebnil" v potok, katerega sva s Finto morala prečiti. Jero in Rok, sta seveda našla bolj elegantno opcijo kot midva, katera sva zaradi želje po neizgubi višinskih metrov trmarila tam, kjer ni bilo priporočljivo. Kakorkoli, celotno turo sem potem opravil z mokrimi vložki pancarjev, nogavicami in posledično nogami, a k sreči se je vse dobro izšlo. Bo pa počasi potrebno tu in tam poslušati tudi mladi rod. Vsaj tako sta nama med vrsticami namignila "mladca" ;))

V dolini, na gozdni cesti, nam je dokončno smer pokazal še lokalni lovec tako, da je od tod naprej vzpon potekal brez nepotrebnih zapletov. Nekaj časa še po cesti, do krmišča za srnjad, nato pa navzgor skozi redek gozd in od tod levo na dolgo in široko ramo, po kateri vztrajno prigrizemo na vrh. Že med vzponom delamo načrte za spust, saj so plitke grape, katere se spuščajo po pobočju Grosser Rosennocka polne napihanega pršiča, kateri nam obeta odlično smuko. Začuda smo na hribu sami in tudi po videnem sodeč, tod že nekaj časa ni bilo nikogar. Špuro smo si namreč celotno pot utirali sami in tudi pobočja niso kazala znakov, da bi kdo pred kratkim vijugal po njih. Tako je bil hrib z vrhom vred ta dan samo naš in dolg spust z njega, se je prelevil v eno samo uživanje ob vožnji po pršiču. Če nas nebi čakal ponoven vzpon na Brunnachalm, bi po vsej verjetnosti vzpon, vsaj do polovice, še enkrat ponovili.

Tako pa smo na gozdni cesti v dolini, ponovno namestili kože in odklonkali nazaj v smeri, po kateri smo prišli. Vendar sedaj z razliko, da smo se že od pričetka držali nečesa, kar je spominjalo na zasneženo pot, katera se bolj ali manj strmo pne po gozdu navzgor proti Brunnachalmu. Kakšne pol urice kasneje se priključimo sledem, katere smo pustili pred urami ob spustu in tako nam ob zaključku celotna pot postane popolnoma jasna. Za naslednjič, da bo vse skupaj lažje in hitrejše. In manj vlažno. Vsaj zame.

Jernej in Tomaž - Finta Groboljšek, Rok Prelogar in Jani Vozel - Janč

Mallnock in Klomnock

Realizacija včerajšnje ideje "Pa pojdimo malo pogledat v Nockberge" v pričetku ni potekala tako kot bi si želeli, saj je Finto v ranih urah dneva pustil na cedilu akomulator v avtu in mu zato ni uspelo spraviti Korejca v pogon, da bi se z njim lahko pripeljal do mene, od koder je bil načrtovan odhod. Ne preveč slabovoljen je zavrnil mojo ponudbo, da pridemo ponj, saj bi s tem izgubili preveč časa, zato se je odločil, da bo odšel nazaj v posteljo, medtem ko se mi nismo odpovedali prvotnemu planu.

Izbor cilja se sprva ni izkazal ravno za idealnega, saj je snega v vasici St. Oswald (1319 m), iz katere se vzpon na vrhova prične premalo, za pristop po gozdni cesti. Vsaj po njenem spodnjem delu. Zato se "na potuho" povzpnemo na Brunnachalm, od tod naprej pa na smučeh, pa prostranih pobočjih najprej na Mallnock ter z njega po grebenu še na Klomnock.

Tu pa se zgodba le obrne v našo korist, saj si za spust izberemo v celoti nedotaknjeno jugozahodno pobočje Klomnocka, katerega pomrznjena podlaga je v temu sončnem in toplem dopoldnevu ravno prav popustila, da smo imeli pod smučmi nekaj centimetrov mehkega snega, kateri nam je omogočal lahkotno in brezbrižno vjuganje po "speglani" strmini.
To, da nas je potem čakala ponovitev natikanja kož in cik - cak vzpon nazaj na Mallnock nas ni oviralo, da se nebi predali užitkom, kateri so bili nagrajeni s ponovnim potenjem navkreber. A je bilo vredno, saj je ravno smuka po pobočju Klomnocka dala čar celotni neprenaporni turi, katere logičen zaključek je bil še spust po smučišču, na katerem pa prevladuje umetno narejen sneg, od Brunnachalma do St. Oswalda.

Jernej Groboljšek, Rok Prelogar, Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč