Nočna na Triglav

V soboto, 15. januarja smo realizirali vzpon, ki smo ga imeli v planu že nekaj časa. Ob 23h štart iz Litije proti Krmi. Predno začnemo še doza kofeina v Radovljici in bili smo pripravljeni. Nekaj čez eno štartamo iz tople Krme. Noč je bila jasna in postajalo je vedno bolj hladno. Do Prgarce se je vsaj meni kar vleko. Tu smo imeli tudi krajšo pavzo, nato smo namestili še serenače in gas dalje. Na Kredarici nas je že grelo sonce. Čeprav nas je bilo za cel kombi smo se trije odločili še za skok na vrh. Razmere so bile OK, gužve pa tudi še ni bilo. Na vrhu je bil razgled fantastičen. Opazovali smo celo ladje v morju, do katerega je segal pogled. Sledil je še sestop nazaj do Kredarice. Od tu pa na smuče in juhuhu v dolino. Čez Kalvarijo so bile razmere super, spodaj pa je bil sneg že čisto gnil. Melišča pod VDV-jem so bila kložasta in tudi noge so že čutile utrujenost. Najbolj naporen del nas je čakal na koncu, saj se je bilo treba poganjati čez pol Krme do avta. Tura je bila kar naporna, vendar smo bili nagrajeni z lepim vremenom in razgledi. Se je kar splačalo spustiti toplo noč v postelji.

Jurček in pol, pa te ne zebe

Sobota, 8 januarja, je bila namenjena praktičnim vajam iz zimske tehnike, katere izvajamo v sklopu letošnje alpinistične šole. Želja, da bi odšli čez Suho ruševje na Zelenjak ni bila izvedljiva, saj so do tja vodile le turno smučarske "špure", da pa bi gazili po globokem snegu, pa zaradi izgube časa ni imelo smisla. Na razpolago nam je tako ostalo pobočje med Možmi in obema plotoma, kar pa se je na koncu izkazalo za povsem zadovoljivo lokacijo, na kateri smo lahko izvedli prvi del zimskega tečaja.

Hoja z derezami in cepinom ter ustavljanje s cepinom v primeru zdrsa, sta ena od pomembnejših manevrov varnega gibanja v zimskih razmerah, zato smo jim tudi namenili več časa navkljub temu, da je mraz pošteno pritiskal.
In ker so tečajniki za La Sportivine "piščance", v kateri jih ni zeblo v prste na nogah, s težkim srcem odtresli več kot "jurčka in pol", sem lahko izvedel še prikaz sidrišč za gibanje naveze in sidrišč za spust po vrvi v zimskih razmerah. Slednje zgolj v toliko, da si bodo predstavljali, kaj jih poleg ostalega še čaka v nadaljevanju zimskega tečaja.

Pozno popoldne smo (končno za nekatere ;)) le odracali nazaj do koče na štrudelj in čaj, se tam odmrznili in prišli do spoznanja, da so naši z odseka, kateri so ta dan smučali na Suhem ruševju, že davno doma. Torej z druženjem to pot ne bo nič. Smo se pa malce dlje podružili mi s tečaja, nato pa v mraku zadovoljni odšli navzdol do Ljubelja in domov.

Janč, Eva, Petra, Žan in Nejc

Suho ruševje

Lepo vreme je narekovalo še en smučarski dan. Zbrani člani iz različnih vetrov smo malo pred osmo zjutraj štartali z Ljubelja, kjer je bil že pravi kaos. Na Zelenici smo hitro, kjer opazimo že mnogo ljudi. Nato pa krenemo proti Suhem ruševju in kar naenkrat ostanemo sami. Mraz je kljub sončnemu vremenu pritiskal, kar pa je bila večja motivacija za hitrejši korak.
Zgornji del Suhega ruševja je spihan, zato se na pobočjih pod Vrtačo vidijo številne skale. Smo pa našli pravo linijo in v zgornjem delu smučali trd, zmrznjen sneg, nato pa nas je čakala še deviška porcija pršiča. Noro dobrooo! Zaradi super razmer smo smučali še skozi gozd navzdol, nato pa odkorakali nazaj v hrib. Sledil je še kratek spust do koče, kjer smo spili čaj in proti Ljubelju, kjer so množice še vztrajale.

Vošca

Danes smo smučali z Vošce. Prvotni plan je bil sicer čisto nekje drugje, vendar smo se zaradi razmer hitro odločili za Vošco. Približno smo vedeli kam, ne pa čisto zagotovo. Vsak od nas je imel tudi svojo varianto poti. No, malo gor in dol in smo stali na vrhu (malo nas je zavedla tudi čudna špura). Na vrhu lep razgled na Martuljško skupino in avstrijske gore. Ob 12h smo se odsmučali z vrha. Pršiča je bilo dovolj, nižje pa je bilo smučanje manj prijetno. Vseeno se je splačalo tako lep dan izkoristiti na soncu.
Finta, Janč, Gašper, Anže, Vid

Mrzlo in trdo

Včeraj se z Gapotom nameniva proti Košutici in Hajnževemu sedlu saj predvidevava, da v teh koncih ni bilo masovnih obiskov in bodo strmine več ali manj nezvožene, obenem pa bi lahko severna lega plazišč pod Velikim vrhom, nudila še nekaj mehkejšega snega.

Avto pustiva nekoliko višje od cestarske barake, se pozdraviva z zgodnježema, ki sta pospešeno namenjena v Prontarsko smer, nakar se še midva zaženeva po cesti in nje okljukih navzgor. Špure ni, oz. tista revščina katera je od nje bila, je pošteno naluknjana od predhodnikov, katerim hoja po njej, v vseh možnih smereh, je v neizmeren užitek. Ni mi povsem jasno kaj ob tem razmišljajo, a prepričan sem, da prav veliko ne in da se nikoli niso vzpenjali na turnih smučeh, da bi vedeli koliko nepotrebnih zapletov nam naredijo s tem. Jim pač ni pomoči, dokler se osebno ne srečamo ;)

Mraz kar dobro pritiska in posledično je tako trda in ponekod poledenela tudi podlaga, s katere je veter še dodatno spihal sneg. A vseeno ga je dovolj, za nemoteno drsanje navzgor in kakor kaže, ga bo tudi za navzdol, ne glede na bližnjice skozi gozd, katere bi si izbrala. Tu in tam, naju po prihodu iz gozda celo obsije sonce, kateremu se uspe prebiti skozi meglen oblak, kateri se vstrajno trudi prekriti steno Velikega vrha v Košuti.

Ker se drživa naluknjane špure, jo mahneva mimo koče na planini Korošica, od tam pa navzgor proti vrhu Košutice, dokler se pač da. No ja, na trmo bi se še dalo, a je nje zgornji del vseeno prekopen, zato se malo zaradi mraza, malo zaradi vetra in malo zaradi tega, ker je meni dovolj odločiva, da prečno odsmučava pod njo v smeri Hajnževega sedla in od tam v dolino.

Bojazen, da se nama bo ob zavojih zoprno prediralo se razblini že takoj na začetku, saj pomrznjena podlaga odlično drži, zato se večji del spusta drživa trdih in zglajenih flank melišč, ko pa sva primorana ropotati po gozdu, pa je tudi vijuganje med bukvami in smrekami presenetljivo dobro. Tako dobro, da se pripeljeva povsem do avtomobila. Ni kaj, luštna turca, z nad pričakovanji dobro smuko.

Gašper Namestnik - Gapo in Jani Vozel - Janč

Smuka izpod Kriške stene

Včeraj zvečer sva se z Gašperjem slišala glede ture. Na hitro rečeva, da greva pogledat pod Kriško steno. V temi in gosti megli sva danes zjutraj zapustila našo kotlino in odšla na sončni del Slovenije. Avto pustiva pri Ruskem križu, kjer srečava še dve smučarki. Prvo kratek spust, nato pa pot pod smuči. Pri koči v Krnici sva ekspresno, potem višje sem pa jaz začel malo dihati. Turbo Gape kar leti v hrib…

Špura je po najinem mnenju zelo čudno speljana, hkrati pa še ledena. Zelo prav bi prišli celo kakšni serenači, vendar so v ruzaku čakali na boljšo priložnost. Zgornja flanka je bila super za odsmučat, srednji del katastrofalen (zvožen, zmrznjen sneg), no potem je bilo pa spet lušno. Spodaj sva namreč vozila po hudourniški strugi. Gor, dol, na rit in podobno.
Gašper in Vid

S Subarujem na Babo

Včeraj smo si zaželeli smuke z Dovške Babe. Da smo si malo skrajšali pot smo raje malo namučili Gašperjevega Subaruja, in ga tako parkirali na enem od ovinkov, kar nekoliko višje od zadnje kmetije. Sneg mu pač ne dela prav veliko težav. Z osebnim avtom do tja tudi približno ne bi mogli.

Iz avta na smučke in proti vrhu. Lep sončen dan so obetale tudi nizke temperature (-7o C). No, po nekaj klofanja smo stali na vrhu. Prav dolgo nismo čakali, saj je podlaga obetala izredne užitke. Odsmučali smo v kanal, ki ni bil kaj zvožen. Pršiča do kolen in sam gasa. No, nato pa še po gozdni poti do avta. Kljub dokaj pozni uri odhoda iz Litije smo bili malce čez eno že doma na kosilu.

Gašper, Anže, Vid
263727441 919748418647899 7032611327682893226 n