Ailefroide

ailefroide1706Ailefroide (izg.: elfroad, kar bi v prevodu dobesedno pomenilo: mrzla krila!!!)
No ni bilo tako hladno kot bi si lahko mislil po imenu kraja, ampak vroče, celo zelo vroče, včasih kar malo preveč, kljub temu sva s svakičem Tomažem uspela splezati dve lepi navrtani smeri v granitnih stena, ki jih je okoli Aileforida polno.

Dolomiti

Tri dni - tri naveze - uživali v dolomitski skali:


Lagazuoi Piccolo-Parete ovest 2450m
Torre Piccola di Falzarego 2416m
Torre Grande di Falzarego 2500m
Cinque Torri
Gusela de Nuvolau 2595m

Dolgi hrbet-Jubilejna smer

Ker sva z Rokačom letos že razočarano obrnila v steni oz. pod steno Dolgega hrbta, sva se včera odločila za popravni izpit. Turo sva tako pričela že v četrtek, ko sva kajakarila na Savi in nardila vorenk pripravo na turo. Ja pa ja :-) No sklep predpriprave je bil, da odideva od doma vsaj urco prej, kar sva tudi uspešno realizirala. Kljub temu in hitremu tempu dostopa, naju je na vztopu za las prehitela naveza kranjčanov, ki je nato psihično popestrila turo in poskrbela za počitke na štantih. Včasih me je navijalo v detajlih, včeraj pa na štantih. No sta pa imela sabo skico, ki sva jo midva snela z neta šele proti koncu smeri :-) Kljub temu smo lepo napredovali, izplezali po različnih varjantah in bili istočasno na vrhu. Sledil je še skupinski selfi, kateremu se je hotel pridružiti razburjen kozorog, ki je hotel začeti bitko za vrh. To mu ni uspelo, oziroma je k sreči užaljeno predal vrh osvajalcem. Sestopili smo po abzail pisti in odhiteli proti Ledinam, kjer je sledila obvezna analiza. Ker se je na Ledinah začenjal spominski vikend Nejca Zaplotnika, sva z vso resnostjo pobegnila v dolino in spila samo dve pivi. Krepko sva presegla planirane časovne omejitve, je bila pa tura resnično lepa, saj je skala v spodnjem delu smeri čista desetka. O zgornjem delu pa nebi izgubljal besed. Sami presežki:-)           

Via Dogna v Montažu

Pred mnogimi leti smo sedeli pred kočo Bruner ob tabornem ognju (Bele vode - plezalni tabor AAO )  in Tine je pripovedoval, kako je pred kratkim splezal smer "Dunja" in prespal na čudovitem mestu sredi stene z imenom "Belvedere".
Že takrat sem to smer uvrstil na svoj seznam...čeprav takrat še vedel nisem za dolino Dogna... (bil sem še pripravnik za alpinista in bilo je leta 1977)

Pa sem v petek (28.7.) nagovoril svakiča, naprosil najini ženi za logistično podporo in sva šla. Štart je seveda iz doline Dogna, najlažji sestop pa na planino Pecol - seveda pa mora nekdo z avtom naokrog...

Sedaj pa še nekaj o smeri: višina stene 1400 m, ni težko I do III - orientacijsko pa bolj zahtevno...plezala 6 ur in dobri 2 uri sestopa - skupaj 1800 vm vzpona  in 1300 vm sestopa.
Smer pa je res uživaška...in mesto z imenom "Belvedere" je čudovita razgledna točka sredi zahodne stene Montaža.

Turo sva zaključila v koči Brazza na planini Pecol in se dodatno odžejala pri Aljažu.

Lp Finta

Peters v TGM

V soboto 22.7.2017 sva z Jožetom Vozljem - Joem plezala smer Peters - Deye v Turnu Gamsove matere, plezala sva 5,5 ur do Božjih polic, smer je visoka 520m in ocenjena s V+, A1.
Smer plezanju daje velikanska zajeda, ki se vleče čez spodnji del stene. V prvem raztežaju naju je čakala rahlo mokra plošča, ki je bila kar zahtevna, če bi bila suha pa bi bila verjetno zelo lepa (Tine Mihelič piše: ne vstopaj v mokrem!), no nadaljevanje smer pa je ponudilo zelo lepo plezanje v odlični skali, ki spominja na Dolomite in tudi naklonina stene je podobna... Kmalu sva priplezala pod najtežje mesto smeri: velik previs, kjer je šlo navzgor le s pomočjo klinov. Nadaljevanje je predstavljalo najlepši raztežaj v smeri polenoma navpična plošča z minimalnimi oprimki in super skalo, da sva hitro pozabila vlačenje preko klinov v prejšnjem raztežaju... Tudi v nadaljevanju je bila strma in lepa plezarija do nekega stolpiča, kjer sva se razvezala in do Božjih polic nadaljevala peš. Sestopila sva preko SV grape viša, ki nudi hiter in relativno udoben sestop.

KOŠUTNIKOV TURN

V soboto 8. 7. smo bili Rok Hostnik, Gorazd Šantej, Niko Škrabanja in jaz v Košutnikovem turnu. Goraz in Niko sta plezala Nordkante, jaz in roko pa sva optimistično napadla smer Karantanija. Splezala sva prva dva cuga, parkrat A0, nato pa je sledil spust v poden in ponoven štart po smeri Dir. Einstieg Gradachtnisweg, iz katere sva po dveh cugih prečila v smer Westkante, nato pa po dveh cugih ponovno zavila in končala v lepotici Jenny-Rib, ki si zasluži čisto 10. Žal je dolga le tri cuge in tako sva končala na vrhu. Sledil je hitri sestop po ferati in nato analiza v kočci. 
Analizo smo nadaljevali še v baru Kredarica v LJ, kjer smo se dobili s člani odprave Ortler 2017 in izmenjali svoja doživetja. Skratka, bilo je lepo.

LP, slikce pa nekoč na ferajnu.

PS: pa napišite kaj lepega....

Prečenje Ortlerja in spotoma še ena v Dolomitih

Telefonski klic:  vreme je, finta a greš...Ortler...
Že kar dobrih 20 let sem se odpravljal na njega...najvišji vrh nekdanje avstroogrske dežele...seveda Darko, takoj spakiram...
Če si v penziji imaš prednost...ne potrebuješ dopusta...dovolilnic...