Dolomiti drugič

Pretekli vikend sva z Joem (Jože Vozelj), ponovno obiskala Dolomite in sicer sva se zapeljala pod Tre Cine, kjer sva imela visoko leteče načrte, ki pa so se kot po navadi sesuli v slabo načrtovanje ture….
Med tednom mi je Joe naredil podlogo za spanje v avtu, ki se je izkazala za zelo praktično, saj je treba samo premetat opremo na prednje sedeže in že imaš pripravljeno spanje (za predale za opremo ni prostora zaradi dvojnih sedežev). Joe se je pohvalil, da je spal odlično, jaz pa se bom moral še malo navaditi.
Dan sva začela relativno zgodaj in se podala pod zahodni del velike Cine, ker pa so na poti tako »prijetni« grabni, sva seveda zavila kar v prvega, ki sva ga videla in se po njem povzpela na sedlo med Zahodno Cino in Crodo del Rifugio. Tam ugotoviva, da vrh te stranske gore relativno blizu in ga osvojiva razgled, ki ga ponuja ta palček med velikani je zanimiv, predvsem na zelena jezerca na severni strani Cin. Ker grapa na severno stran zgledala lažja kot tista na južno, sestopiva po njej, vendar se je kasneje izkazalo, da prvi pogled ne pove vsega. Grapa je bila v resnici zelo negodno podrto melišče, ki je v celoti drselo proti dolini in mi pomagalo do tega, da sem med padcem testiral desno ramo, ki je k sreči zdržala in zaustavila daljši padec po melišču.


Kar naenkrat se znajdeva pod previsi zahodne Cine, ki zgledajo divje, še posebej, ker je visoko v steni sredi ogromnih previsov spala ena naveza v visečih posteljah. Po sprehodu pod steno najedava pravo grapo samo, da bi jo morala tokrat osvojiti od severa proti jugu, ker pa me je bolečina v rami opozorila, da naj ne mislim na malo težje plezanje, greva naprej pod steno Velike Cine, kjer sta na moje veliko čudenje plezali samo dve navezi (ena v Hase Brandler, druga v Comici Dimai). Ko prispeva pod SV raz se podava na vstop, saj za kaj drugega nisva bila, pa tudi bolj pozno je že bilo. Dibonov raz (IV+, 400m do krožne police), je presenetil saj je strm in izpostavljen, kljub temu, da se vmes najdejo tudi naložene police, posebej so izpostavljeni raztežaji, ki držijo samega raza. Pogledi iz raza v severno steno so osupljivi. Malo pod krožno polico naju je opozorilna količina sodre in dežja prepričala, da s plezanjem zaključila in pohitela s sestopom.

V nedeljo sva odkrila mini stenico nad jezerom Misurina s kratkim dostopom in čudovito strmo plezarijo. Smer naju je navdušila in velika verjetnost je, da se bom v to steno še kdaj podal. Smer Mazzorana-Adler (IV, 100m), je res navdušujoča, saj ti čez previse pomagajo prave šalce in je plezanje kljub izredno strmi steni prav prijetno.

Stara klasika za mladi rod

Kot je že Vid opisal, vsaj v uvodu in zaključku predhodnega prispevka, smo se pretekli vikend namenili skupaj na turo nad Repov kot. On in Niko v Planjavo, jaz pa s tečajnikoma na prečenje Zeleniških špic. Tura se mi je zdela primerna tako zaradi spoznavanja zanju še neznanega dela Kamniških, kakor zaradi načina poplezavanja, pri katerem smo lahko pred njunim izpitom za ml. pripravnike ponovili nekaj vaj iz vrvne tehnike ter gibanja naveze. Lep in sončen dan nam je z grebena nudil še zavidljive poglede na okolico kot nalašč za obrazložitev kje je katera gora in kod do nje vodijo poti oz. sestopi.

Tokrat sem se odločil, da se pri prečenju neprestano držimo grebena, brez možnih obvozov, kateri so sicer ponekod na razpolago. Malo več je bilo torej plezanja gor in dol in malo manj šodranja levo in desno, kar pa je tudi namen takšne ture, zato smo fasali še oba spusta po vrvi. Prvega, skoraj obveznega, s Staničevega vrha in tistega drugega z škrbine malo pred koncem, katero pa navadno obidemo po levi. In ker zaradi tega nismo prav dosti izgubljali na času, smo po slabih štirih urah že lahko posedali po tratah na Srebrnem sedlu in zadovoljni čakali, da se pritrkljata še Niko in Vid. Po dobri uri sta se in spustu nazaj v dolino je sledilo še obvezno "hladno" pred domom v Kamniški Bistrici.

Lana Bercieri Povše, Primož Črne in Jani Vozel - Janč

Humar-Škarja

Včeraj sva Niko in jaz udejanila dogovor izpred nekaj tednov, da skupaj zlezeva kakšno smer. Predlogov in želja je še veliko, vendar sva se oba strinjala s popularno Humar-Škarja v Planjavi. Ob 4:30 štartava iz Litije, za nama pa v iste konce potujejo še Janč, Lana in Primož. Skupaj smo spili še kavo na BS v Kamniku in nato krenili proti Jermanci. Ker imava s Primožem super terenska vozila nama makadam do Jermance »ni« povzročal težav.

Ob svitu krenemo proti Repovem kotu, kjer se trio odcepi desno, midva pa nadaljujeva po poti proti Srebrnemu sedlu. Pod JV steno Planjave se opremiva z železjem in vstopiva v smer. Na gredini sva sicer malo zgrešila in tako »pokurila« nekaj časa, vendar sva hitro našla desni prehod čez plošče in nadaljevala s plezanjem. Oba sva se strinjala, da laskavi naslov najlepšega raztežaja pripada zajedi v drugi polovici smeri. Iz smeri sva izplezala po desni strani in prišla pod značilen stolp na vrhu stene.

Nato preko travnatega pobočja proti sedlu, kjer smo se zopet srečali z jutranjo kompanijo. Sledil je še sestop in ritual v dolini.

Smer: Humar-Škarja (V-/IV), 270m

Plezala: Niko Škrabanja in Vid Tilia

Celodnevna v KSA

Kot pravi Finta so jesenski meseci pri njem vsako leto namenjeni plezanju grebenov, zato je prišel na idejo, da bi prečili enega od lepših in mogoče še kaj. Finta in Janč sta na »turo za stare mačke« vzela še mene in zjutraj v temi smo krenili proti Kamniški Bistrici. Od parkirišča smo s hitrim in vztrajnim korakom stopali čez Žmavčarje do bivaka pod Skuto. Ta del poti je zaznamovalo predvsem grizenje kolen in sončno vreme. Na bivaku pade odločitev, da si pot na Kranjsko Rinko skrajšamo z lažjo smerjo dolgih nožev, nato pa prečimo greben Rinka-Skuta z možnostjo dodatne smeri v Štruci. Ko pa le pridemo do pod stene (slabe 3h) pa je postalo zelo megleno in malce vetrovno. Smer dolgih nožev ni praktično nič opremljena, zato je bilo potrebno zabiti še kakšen klin, in še eden od teh je pri izbijanju odletel čez steno. Razgled z vrha Kranjske Rinke zaradi megle ni bil nič kaj poseben, zato smo hitro nadaljevali po grebenu proti Skuti. Greben Rinka-Skuta je lep z dokaj dobro skalo in na številnih mestih še posebej zračen. Čeprav je bila megla tako gosta, da bi jo lahko rezali s škarjami nam je vreme za nekaj trenutkov le ponudilo enkratne razglede. Eden lepših razgledov nam je bil dan pri prečenju Konja - drzno izpostavljenega stolpa tik nad ledenikom pod Skuto. Nato še nekaj poplezavanja in stali smo na vrhu Skute. Od razgleda prav tako ni bilo veliko, zato smo že dokaj pozni začeli sestopati proti bivaku in nato čez Zmavčarje nazaj v dolino. Tura za stare mačke je torej vsebovala dolg dostop, dolg sestop, staro klasiko (greben so prvič prečili leta 1907!) in seveda pivce v dolini. Kljub slabemu vremenu je bila tura odlična!

Smeri: Smer dolgih nožev (III), 130m in Greben Rinka – Skuta (IV/II)

Plezali: Tomaž Groboljšek-Finta, Jani Vozel-Janč, Vid Tilia

Dolomiti 2020

Živijo,

ker se noben ne javi s prispevkom o naši odpravi v Dolomite, bom jaz napisal novico, ki časovno sodi v pred pretekli vikend (21.-22.8.). Finta, Polona, Joe, Brzi in jaz smo plezali v Dolomitih. Že v četrtek popoldne sva šla tja midva z Brzijem in se ustalila v divjem kampu pod Passo Sella, kjer sva prav "udobno" presplala noč v šotorčku (Qechua 2s). Naslednji dan sva se odpravila plezat v južno steno Piz Cavazes, kjer sva bila najprej v smeri Tomassini-Rossi po prelepih pokončnih počeh in ploščah - čudovita in priporočljiva IV-ka, za katero je GV, ki je plezal poleg naju dejal, da si zasluži vsaj V-, če ne V (vodniki že vejo!), višina je 200m. Popolde sva šla še v Stegerjev raz v prvem stolpu Selle. Tudi zelo lepa smer, vendar ima na žalost zelo zglajen ključni del smeri  tik pod vrhom, ki pa je dobro opremljen (ocena IV+, 185 m).  
Ta dan so Finta, Polona in Joe plezali v Noulau na passom Giau, smer Dellago, V-, 250m!
Naslednji dan smo se reorganizirali in sicer tako, da so šli stričk Finta, Joe in Brzi plezat v Sas Pordoi smer Dibona, IV+, 600m in jo zelo pohavalili, da je res čudovita in jo moramo it plezat tudi ostali!!!!!
Midva s Polono pa sva se odpravila nad Passo Gardena in se povzpela po zavarovani poti na Grande Cir, ki je prav lepa gora z božaskim razgledom na dolomitske velikane, ne vidi pa se Piz Boe!
Bilo je tako lepo, da bo treba to pot še kdaj ponoviti!

Mal smo plezal, mal pa plohe zlagal

Pretekli vikend so nekateri naši uživali v Dolomitih, nekaj pa nas je ropotalo po ostenjih nad Okrešljem. Prvi bodo svoje vtise verjetno še opisali, sam pa bom na hitro obnovil doživetja, katera so nam popestrila preteklo soboto in nedeljo.

Po dobri stari navadi smo zopet zgodaj odrinili od doma tako, da smo bili že malo po osmi pod steno Male Rinke. V Igličevi opazimo navezi nekoliko višje od vstopa, a to Nika in Anžeta ne moti, da nebi vstopila vanjo, medtem ko se z Gašperjem, v izogib pretirani gneči v smeri, raje odločiva za Vzhodno. Ampak tudi tu ni kaj bolje. Lepo vreme in stare dobre klasike namreč rade privabljajo.

Mladca pred nama, nama odstopita vrstni red in tako se zapodiva za navezo treh Rašičank, katere so že dva raztežaja spredaj. Nekoliko kasneje, ko jih ujameva, ne čutiva več razloga, še manj pa interesa po prehitevanju. Pogledi nanje so zali, njihova plezarija pa tudi poteka tekoče in se nikjer ne zatika. In za nameček lahko tu in tam, še čebljamo na štantih vse do racepa smeri, kjer one zavijejo po originalnem izstopu skozi grapo, midva pa levo po izpostavljenih platah vse do vrha, kjer se raztegneva ne mehkih tratah in loviva sonce, kolikor ga je še. Preko Kamniškega sedla se namreč že spuščajo megla in oblaki, kateri napovedujejo poslabšanje. 

Po telefonu pokličeva Nika in Anžeta, ta pa javita, da se je pri njih v smeri, zaradi gneče navez nad njima, nekoliko zataknilo in da ju iz smeri ne bo še uro ali več, zato se počasi odpraviva nazaj proti Okrešlju. Med sestopom Gašperju še kažem smeri, katere se pričenjajo v Turskem žlebu potem pa se vsak zase molče prepustiva tečnemu sestopu po šodrasti podlagi vse do lesene bajtice, katera začasno zamenjuje pogorel Frischaufov dom na Okrešlju. Zasluženo pivo in s časom klepet in druženje navez, katere smo plezale v Rinkah in Turski gori. Pa tudi Niko in Anže se končno pritrkljata nazaj in čas je, da skupno udarimo po hrani, katero smo prinesli s seboj.

Niko se po kratkem prepričevanju odloči, da bo z nami prenočil na Okrešlju, četudi je nedeljska plezarija odvisna od razvoja vremena, saj je počasi že pričelo rositi. Vmes nas gostoljubni Beli (Zoran Belko) še poprosi, če lahko razložimo plohe, katere z žičnico neumorno vozijo do gradbišča za novo nastajajočo kočo in kanček dodatne rekreacije in prostovoljna pomoč pri gradnji (četudi še tako skromna) je še kako dobrodošla.

Večer je imel svojo moč, družba je bila prijetna, spominjala me je na stare čase, ko smo se v kočah po plezariji znali dodobra nasmejati in poveseliti, zato smo "v rjuhe" popadali šele proti drugi uri zjutraj. Nekaj ur spanca, nato pa pokonci v čemerno jutro, v katerem so oblaki viseli nad nami in napovedovali da bo iz njih kaj padlo, ali pa tudi ne. Pretirane želje po plezanju zaradi teh spoznanj ni bilo, da bi nas močilo kje v steni ali pri sestopu nam ni dišalo, zato smo raje uživali ob kavi in jajcih z ocvirkih, katere nam je spekel Gašper. Zajtrk na hlodih ob zimski "sobi", še malo premetavanja plohov kateri so z svežo pošiljko prispeli do tod, potem pa počasi navzdol. Počasi midva z Nikom, Gašper in Anže pa precej hitreje, zato sta bila za nagrado deležna natovarjanja dodatnih plohov na žičnico spodaj, nad parkiriščem. Da jih bomo, smo že zgoraj obljubili Celjanom, kateri so se počasi pričeli zbirati na gradbišču in pripravljati teren za sredino akcijo, ko bodo ob pomoči helikopterjev pričeli dostavljati še preostali potreben material za gradnjo nove koče.

Na parkirišču po pričakovanju gneča. Eni samo do slapa Rinka, eni do Orlovega gnezda, preostali pa celo do Okrešlja. Tistih za kam višje in dlje ni bilo opaziti. Verjetno je temu botrovalo vreme. Za nas pa najbolje, da pobegnemo proti domu. V Lučah še postanek, kava in potegnitev črte pod dogodki, kateri so nas spravljali v dobro voljo. Fino je bilo!

Niko Škrabanja, Anže Repina, Gašper Namestnik in Jani Vozel - Janč

Storžičeva Kramarca

V nedeljo smo Jože Vozelj-Joe, Tomaž Groboljšek-Finta in Jernej Groboljšek plezali Kramarco v Storžiču. Ker smo bili hitri in bili na vrhu se pred poldnevom, smo se hitro odjavili pri koči in se celo popoldne zataknili v Ljubljani. Tako smo imeli vele celodnevno turo. Lp