Plavi ponedeljek v nedeljo

Po topli plezariji v Pakli konec oktobra so nama s Črtom zadišale tudi naše gore. Tako sva se v nedeljo, 6. 11. odpravila v Planjavo. Odločila sva se za nekaj lažjega, saj sva vedela, da zna mal nohtat. Plezala sva Plavi ponedeljek (IV/III, 320m). Opisov ni prav veliko, večina je v teh omenila, da v smeri ni prav veliko klinov. Izkazalo se je prav nasprotno. Sidrišča sva urejala na rušju, skalnih ušesih in rogljih. Poleg frendov in jebic sva tudi za vmesno varovanje s pridom uporabljala naravne možnosti. Kjub vsemu pa našla še 8 klinov. Nekaj od teh je res slabih tako, da se kakšnega splača imeti seboj. Uglavnem... vse je tam, kjer mora bit. Smer je pa tudi luštna. Priporočava za kakšen jesenski dan.
Črt&Vid

Kamor vsi, tja tudi mi

20221031_144853Smo si rekli člani našega odseka v petek, povsem ob koncu oktobra, ko smo preko podaljšanega vikenda zaradi praznika, prišli v kanjon Paklenice in tam že na parkirišču ugotovili, da so v njem praktično vsi, kateri so ustvarjeni »bolj za navzgor«.


Ker smo imeli apartman že predhodno rezerviran, nekje tam, kje točno pa nam dani trenutek ni bilo ne znano, ne v mar, saj se bomo z raziskovanjem njega lokacije ukvarjali šele pozno popoldne, smo se že v sredini dopoldneva odpravili v napad na smeri, pred katerimi naj nebi bilo čakalne vrste pred vstopom. Tako, za zagrevanje. Prav pretegnili se v tistih urah ravno nismo, pa tudi potrebe ni bilo po tem, saj je bilo pred nami še nekaj dni. Razen Anžeta in Črta, katera je Jernej odpeljal še v smer, za katero smo Finta, Franc in jaz ugotovili, da bo za nas manj mukotrpna, če jo "oddelamo" na vrtu pri Dinkotu.

K sreči je večina smeri v Pakli krajših in v doglednem času so se nam ponovno pridružili tako, da smo lahko odšli proti apartmanu, za katerega je bilo s strani nekaterih strokovno ugotovljeno in kasneje obelodanjano ob vsaki priložnosti, da se nahaja v Karlobagu. No ja, tako hudo sicer ni bilo, tistih nekaj kilometrov do apartmana, računano od vhoda v kanjon, pa je kasneje bilo kar malce tečnih. Za peš je bilo predaleč, za prehiter odhod v njega zvečer s kombijem od Dinka, pa prezgodaj. Ampak smo se uskladili in tudi tistemu, kateri je želel enkrat ob pozni uri prepešačiti pot, to ni bilo omogočeno. Razlogi so seveda tehtni.

Pozno zvečer se nam pridružijo še ostali in ekipa AOL je sestavljena tako, da naslednji dan, soboto, iskoristimo »z veliko žlico«. Že v zgodnjem dopoldnevu, smo se dogovorjene naveze porazgubile po kanjonu in njega različnih smereh. Vse do popoldneva, ko smo se sešli "ob koritu", katero je nudilo osvežilno olajšanje po poletno temperaturni plezariji. Potem pa rutina za zaključek dneva. Apartma, lonci, juhice in makaroni, pir, debata in počasno kapljanje eden za drugim ob pozni uri, v deželo sanj.

Nedelja, našpičena, po tempu plezarije podobna prejšnjemu dnevu, po "snidenju ob koritu", pa razbiti kot jugoslovanska vojska. Sestavljali smo se od kanjona do priključka na magistralno cesto ob morju na način, kot da dandanes, nebi obstajali telefoni. Bolj po občutku, izkušnjah in nenazadnje vonju, kje se kdo lahko zatakne, bi se reklo. Ampak konec dober, vse dobro. Še posebno, če se pred odhodom v apartma uspešen dan konča v campu Vesna, kjer je naš podmladek stkal sveže in pristne vezi z nežnejšim spolom iz kranjskega konca. K sreči pa, vse le  ni bilo tako rosno in sveže in tudi "starejši, hitrejši in spretnejši", smo lahko prišli na svoj račun v razširjenih debatah in pri (ponovno) makaronih, kateri so bili improvizirano a odlično, pripravljeni v Vanjinem kombiju.

Ker so nas širokosrčni Rašičani, za naslednji dan zvečer, povabili na žur v kamp, kjer so bili masovno nastanjeni, je podmladek (kdo pa drug) že pričel pripravljati strategijo kako podaljšati bivanje v Paklenici še za eno noč in potem "utrujen dan". Ponedeljek popoldne, je bil namreč nam planiran dan za odhod domov. Kaj hujšega... In ker je bila debata o strategiji močna, volja po vodi in soku pa šibka, je naslednji dan posledično prinesel svoje "zmage"... Dopoldansko plezanje krajšega in slajšega, kosilo z analizo pri Dinku in "Čao Pakla" družno vseh skupaj, do naslednjič.


Povzetek:
V dneh od petka do ponedeljka, smo skupno preplezali 18 smeri. Med njimi Pink Panther, Paparazzi, Joe de Ripper, Karamara sweet tamptations, Circus, Šaleški, Bramova, Danaja, 
Centralni kamin in še nekaj "težjih".

Ekipa AOL Paklenica, oktober 2022:
Franc Intihar, Tomaž Groboljšek - Finta, Niko Škrabanja, Jernej Groboljšek, Jani Vozel - Janč, Gorazd Šantej - Brzi, Anže Repina, Vid Tilia in Črt Ševerkar.








Dolina v megli, Kogel v soncu

Na analizi petkovega frikanja v Hrastniku Pod Škalo se z Gorazdom dogovoriva za Virensovo smer v Koglu. Pride nedelja, dobiva se ob 5.15 v Kamniku in že se peljeva proti Kamniški Bistrici. Jutranja, nič kaj prijazna temperatura, naju spremlja ves čas vožnje, a nič hudega, saj je v avtu toplo.

Ob 6.00 v soju čelne svetilke štartava proti Gamsovemu skretu. Dostop do smeri ob kramljanju dokaj hitro mine. Ko se bližava steni, jo sonce že počasi osvetljuje. Pri vstopu smeri sva na soncu, temperatura naraste in čas je za kratke rokave. Odvečno težo, ki jo ne potrebujeva, pustiva pri vstopu.

Prvi v smer zagrizem sam, malo desno, malo levo in že sem pri štantu. Drugi raztežaj, po za odtenek težjem poplezavanju, naju privede do gladke plate, od nje naprej pa v lažji, a krušljivi svet. Smeri slediva po lepih naravnih prehodih. Ob možnih variantah upoštevava Miheličeve nasvete in se težavam umikava na desno stran. Plezava tekoče in brez večjih težav. Najlepši del smeri je na koncu, če odmislimo zadnji del, ko pririneva na vrh.

Ker ima smer urejena sidrišča za spust, se odločiva za sestop s spustom po vrvi. Opravila sva štiri spuste, prvega malo krajšega, za ostale tri je prišla dvojna vrv še kako prav. Sledil je sestop v dolino in obvezna analiza pri Jurju. Verjameva, da to ni bil najin zadnji obisk te stene.

Plezala: Črt Ševerkar in Gorazd Šantej - Brzi

Alpinistična šola AOL - Zimski del

V dneh od petka, 11. marca zvečer, do nedelje, 13. marca, smo izvedli zimski del alpinistične šole za letošnje tečajnike. Za lokacijo smo ponovno izbrali Zelenico, saj nam je tod ustrezalo že v dveh predhodnih letih oz. tečajih, če odšetejemo zimo 2021, ko smo zaradi Corone bili primorani mirovati z izobraževanjem. Navkljub temu, da je letos zima s snežno odejo bolj mila, so nam severna pobočja Begunjščice in nje grape vseeno nudile primeren poligon za vaje in njih manevre, kateri so potrebni za izvedbo tovrstnega usposabljanja. Koča in osebje v njej, pa toplo zavetišče in prijazno oskrbo, kakršno smo pričakovali in katere smo bili veseli.

Plaz pod vrhom Begunjščice, smo v sobotnem dopoldnevu izkoristili za vaje varne hoje z derezami in ustavljanja s cepinom, celotno grapo na SZ greben, pa za izdelavo sidrišč, gibanja naveze v zimskih razmerah in variante spustov ob vrvi. 
Po kratkem oddihu in pogrevanju v koči, smo popoldne izkoristili za temo plazovi. Podrobna obrazložitev in prikaz prereza snežne odeje, nje stabilnosti in uporaba lavinskega trojčka sta nam zapolnila nekaj ur, zgodnji večer pa še iskanje "zasutega" z lavinsko žolno. Mrak in kasneje tema, sta zadevo še dodatno popestrila.

Nedelja lepa, sončna in mrzla. Kot naročena za vzpon na vrh Begunjščice. Nekaj naših po grapi Y, midva z Nikom s tečajniki po Centralni. Na vrhu se snidemo, a nas veter kaj kmalu prežene nazaj na izhodišče, kjer se do zgodnjega popoldneva nastavljamo soncu pred kočo. Ko nam je dovolj, pospravimo svojo kramo in odidemo do Ljubelja, od tam pa vsak proti svojemu domu.


Jani Vozel - Janč, Vid Tilia, Niko Vidic, Gorazd Šantej, Primož ČrneAnže, Anja, Jože in Dana Repina, Jože Vozelj - Joe, Eva Lipovšek, Petra Cirar, Žan Gjerek in Črt Ševerkar


Ne tič ne miš

V soboto, 19.2.2022, se s Francem odpraviva pod Kriško steno. V dolini naj bi (in tudi je) cel dan deževalo, zgoraj pa...? Bomo videli. Upava, da bo šlo in da ne greva v Kranjsko goro zgolj "na kavo".

Parkirava pri ruskem križu in takoj na smuči, na katerih oddrsava do koče v Krnici in nato navzgor proti zadnjemu plazu pod steno. Višje kot greva, bolj kložasta postaja podlaga in za nameček, se še megla usede ravno pred zadnjim delom in to takrat, ko bi je bilo najmanj treba. Nekaj časa še vztrajava po njej, potem pa ugotoviva, da nima več smisla. Za tokrat bo dovolj. Zaradi slabe vidljivosti pač ne bova tiščala povsem do konca. Difuzna svetloba narekuje očala, a kaj, ko ni z njimi nič bolje kot brez njih, zato navzdol, skozi zoprno kložast sneg, smučava previdneje. Pretrd je, za tekoče izpeljan zavoj in premehak, da se nebi pogrezalo vanj in te cukalo ob vsaki spremembi smeri. In ko pomrznjena skorja spodaj v gozdu popusti, le-ta postane moker in težak. Ne tič, ne miš, bi se reklo.

In ker to in tako ni ne prvič, še manj zadnjič, zadevo izpeljeva do konca in se v Dovjem, po tradiciji odjaviva od ture. Vsekakor zadovoljna, da sva bila navkljub slabšemu vremenu v hribih.

Franc Intihar in Jani Vozel

Po dolgem času....

V četrtek, 10. 2. sem šel po dolgem času malo v hribe. Z Guna Markotam sva plezala Zimsko v Prednji glavi. Na koncu ture sva ugotovila da sva po novem oba planinca in takoj odpujsala domov na zaslužen doping. Ker brez tega po novem v hribih ne gre????
Slikala nisva kaj dosti. Lp

Dan kulture

Mladci so naju "zrajcali" v toliko, da sva se včeraj še midva z Francem odločila, da greva pogledat slapove proti Logarski dolini.

Firštov slap, katerega praktično ni več, naju ne navdaja s prevelikim optimizmom pa vendar se nekoliko dalje zadeva le popravi. Kaskade načeloma so, a že leti z njih, zato se odločiva za ogrevalno telovadbo v Avtocesti. Ker se nama ne mudi, umirjeno pričneva in slap oddelava sprva po desnem kraku, kolikor se le da, v danih razmerah visoko. Spust po vrvi in še enkrat po kompaktnem ledu, tokrat levega kraka, navzgor do kopnega in drevesa, ob katerem ponoviva vajo z "abzajlom" in v zadnjem delu s plezanjem navzdol "do podna".

Tako, sedaj pa še v Logarsko. Palenk na daleč še nekako izgleda, od blizu pa je zadeva nekoliko drugačna. Spodnji del do "zavese" še je, od tam naprej pa že žuboreče in prekrhko, zato se ga niti ne lotiva. Bo potrebno pač počakati na naslednjo zmrzal, katerga naj bi ga popravila in ojačala. Upajmo, da bo.

Vmes se povsem slučajno srečava še z nasmejanima in zadovoljnima Gapom in Rokom, katera sta ta dan turno smučala s Savinjskega sedla. Krajša hidracija v "Malnu", kateri nam je ob poti proti domu in še komuniciranje preko sporočil s Perotom, kateri ima resnično "nos za pršič" in ga je uspel ujeti v Avstriji, od koder se pravkar vrača.

Lepo! Nekaj z odseka nas je torej le izkoristilo ta prost Prešernov dan, za "kulturo" na nekoliko drugačen način.

Franc Intihar in Jani Vozel - Janč