Paklenica v novembru

Paklenica

Po slabem mesecu dni se z Rikom ponovno vračava v Paklenico, kjer naju je takrat drugi dan plezarije domov pregnal dež. Tokrat se nama je pridružil še Niko.

Petkov jutranji odhod od doma in vožnja vse do izhoda iz tunela Sv. Rok mineva v oblačnem in meglenem dopoldnevu in nič kaj ne kaže, da se bodo uresničile napovedi meteorologov po sončnem dnevu ob jadranski obali. Zmota pa taka! Takoj po izhodu iz tunela nas pričaka sonce in za kar nekaj stopinj toplejše vreme tako, da nam usta raztegne v širok nasmeh. Postanek ob avtocesti s pogledom na Tulove grede, kava iz termoske, nato pa direktno v kanjon.

Obisk s strani željnih plezarije je začuda majhen, le nekaj navez, vsaj po avtomobilih na parkingu sodeč. Odločimo se za Nosoroga (4b), predvsem zaradi mojega teženja po tej smeri in sonca, kateri sije ravno po njej. Ni nam žal. V tem delu (Kukovi ispod vlake) smo popolnoma sami, ne v smeri, ne daleč ob njej ni nikogar in občutek je podoben tistemu iz 80 - ih let, ko je bila Pakla veliko manj obiskana kakor danes. Lepa smer in uživanje v njej tudi za navezo treh, kakor je bilo v našem primeru. Pa še dolgočasno ni bilo na štantih. Škoda le, da nam je zaradi prekratkega dneva zmanjkalo časa še za kakšno smer, zato njegov preostanek do mraka iskoristimo za frikanje. Prespimo v apartmaju, kjer se napokamo z odlično joto, katero je že doma pripravil Riko. Kratek sprehod do morja, pirček v najbližjem lokalu in na nina-­nana, saj je plan, da zjutraj pričnemo čimprej zaradi napovedi, da bo okrog 13. ure pričelo deževati.
Odločimo se za Severno rebro (4b) in ponovno (dobesedno) kot naveza soliramo v Velikem Čuku. Nikjer nikogar. Po dobrih dveh urah lepe plezarije pred zadnjim rastežajem (v sicer oblačnem in na momente vetrovnem vremenu) nas vsekakor prezgodaj prične motiti dež, na istopu iz smeri, pa smo že pošteno oprani. Tečen sestop po grušču in spolzkih skalah se vleče kot kurja čreva in na poti v kanjonu dokončno spoznamo, da zaradi dežja, napovedanega tudi za naslednje dni, z nadaljevanjem plezarije ne bo nič. Celjski steber, katerega smo planirali, bo torej počakal na naslednjo priložnost. Mokri kot cucki, se zapeljemo do apartmana, skuhamo kosilo, spakiramo imetje in se po meglenem in mokrem vremenu odtrockamo domov. Kot vedno je bilo super a ponovno skrajšano zaradi slabega vremena, saj nam je bil namen ostati do nedelje. Je bilo pa vsekakor vredno.

Plezali, predvsem pa obilno jedli: Riko Bučar, Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč

Nimate pravice komentiranja