Komna - Lanževica in Mahavšček, 18. in 19. april 2019

22. 04. 2019, 
Janč
Letošnja zima nam z količino snega v domačih hribih ni ravno naklonjena, a vseeno je bil skrajni čas, da smo vjuganje pri "štrudl" sosedih zamenjali z užitkarjenjem doma. Za ta namen smo si izbrali Komno, ko bomo tam, pa se bomo sprotno odločali o smeri, saj je možnosti za cilj turnega smuka v izobilju. Poleg tega, da nam je šla na roko obetajoča se vremenska napoved, sva se z Tomažem razveselila tudi Franceve prisotnosti, katerega sva za skupno turiranje navijala že nekaj časa in vsled tega, smo si za "bogato odrezan kos pogače" vzeli dva dni. Za piko na i, pa še ta med tednom.

Čast in slava jutranjega pobiranja sopotnikov v avtu je pripadla Francu in do parkirišča pod Savico, z obveznim kofetkarskim postankom v Radovljici, je bila naša družba že dodobra nabrušena z dobro voljo in pričakovanjem. Še bolj pa se je nabrusila po "vija vaja" poti navzgor do Komne, katera je bila večji del kopna in je šele v svojem zgornjem delu z snegom na njej, pričela obetati namen našega prihoda. Snežna odeja na Komni trenutno ni ravno bogata, za to lokacijo bi rekli celo borna, a povsem dovolj, da smo lahko od koče pod Bogatinom na smučeh nadaljevali vse do vrha Lanževice, od tod, pa po razmočenem snegu nazaj do koče na Komni. Za prvi dan, je bilo povsem dovolj tistih skupnih 5 ur navzgor in dobro uro pekočih nogic navzdol.

Pivo na v predvečeru osončeni terasi pred kočo nam je povečalo apetit tako, da so nam ajdovi žganci z ocvirki, obara in ričet kar sami od sebe padli v rit. Še malo debate pred spanjem in lahko noč. "Lahko" je bila sicer pre-optimistična napoved samemu sebi, saj je noč minila v tako posamičnem, kakor duetnem "žaganju najbolj grčastih drv", katere sta za to priložnost v sanjah našla in na kup metala enkrat Tomaž, enkrat Franc in še največkrat oba. Ampak tako pač je. Noč je minila in drva so bila s tem končno tudi nažagana.

Pričakovanje oskrbnika, da bo v petkovem jutru lahko spal nekoliko dlje se je izkazala za jalovo, saj smo Litijani družno pričeli robantiti po njej že ob šesti uri zjutraj in ni mu preostalo drugega, kakor da se nas na hitro in uspešno znebi z ocvrtimi jajci na ocvirkih in kavo. "Polni žaklji" so po zajtrku pokončno stali in tako smo odpujsali v sončno jutro proti vrhu Mahavščka, po vseh gori doli, sem ter tja pobočjih, katera so se odpirala pred nami. Žal je skorjica, na preko noči pomrznjenem snegu po kateri smo drajsali kaj kmalu popustila in nič ni obetalo, da bo spust z Mahavščka na planino Govnač eno samo brezkrbno in mehkobno vijuganje, temveč bo ponovna matrarija odrivanja mokrega in težkega snega ob vsakem zavoju. A le ni bilo tako. Vse skupaj je izpadlo bolje od pričakovanega in če bi se nam ljubilo, a se nam ni, bi jo z veseljem potegnili še enkrat navzgor do sedla in spust ponovili. Pa smo na Govnaču raje uživali na soncu in razglabljali, kod vse se od tod lahko pričenjajo smuki po okoliških vrhovih in kod do njih pelje turno smukaška pot. Manj, pa sva s Tomažem razglabljala o poti iz planine proti koči na Komni, ter vse skupaj rade volje prepustila Francevemu vodenju. Le -ta, naju je tako brez težav in z bogatimi izkušnjami poznavanja terena suvereno popeljal nazaj. Zgrešiti, zamenjati ali iskati na pamet pot skozi ruševje, katero te obdaja tukaj, bi bilo Sizifovo delo. Ob morebitni slabi vidljivosti ali celo megli, pa verjetno popoln neuspeh. In ravno zaradi tega je obveljalo, da si je pot nazaj vredno še kako zapomniti.

Na terasi ob koči smo si ob povratku privoščili krajši postanek nato pa se le odpravili v dolino. Franc in Tomaž sta navzdol še tiščala na smučeh, sam pa sem raje odpešačil. Pa ne, da sem se naveličal smučanja. Poglaviten razlog tiči v ceni nove opreme in ob vsakokratnem škrtanju smuči po kamenju, me zaradi tega pošteno zbada pri srcu, zato se trmarjenju po zadnjih zaplatah snega raje odpovem. Nedolgo za tem, se mi je pri tovrstnem opravilu pridružil še Tomaž, France pa šele daleč spodaj, ko je belino snega zamenjal prvi teloh.

Ker ni bilo nikakršne žejne potrebe zadrževati se pri Savici, smo jo v najkrajšem času odcvirnali proti domu, ter se šele "Pri Ivi" zadovoljni odjavili s ture

Franc Intihar, Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč.