Slovenska smer v Steni

Za soboto, 12. oktober, je napovedan lep in topel dan. Prvotni plani kako ga iskoristiti, so se mi brez slabe vesti sesuli v tistem trenutku, ko me je v petek zvečer poklical Finta in predlagal, da greva preverit, ali se je njegov komolec na desni roki vnesel z bolečinami, katere so ga v njem mučile zadnji mesec. Nič posebnega, nekaj lažjega za užitkarjenje in test gibljivosti roke.

Med grebensko turo kjerkoli in recimo Slovensko v Steni, je prevladala slednja in zjutraj sva jo že veselo mahala mimo Aljaževega doma pod vstop v smer. Pričakovanja, da bo v njej že kdo pred nama (ali pa za nama) se niso uresničila in tako sva jo lahko v celoti imela sama zase. Potrebe po navezovanju ni bilo in v uživaškem poplezavanju sva jo vsak zase pohrustala v dobrih dveh urah. Seveda brez nepotrebnega ustavljanja in zavlačevanja. Le tam, pod Bučarjevo steno postojiva zgolj toliko, da zabeleživa najin mimohod v vpisno knjžico, katera je ta dan samevala v "ta plehnati skrinci". Potem pa ponovno veselo navzgor, kjer naju je na vrhu smeri pričakalo sonce in s tem razlog, za poležavanje na toplem.

Sestopila sva po poti čez Prag, se vmes nagledala kozorogov kateri se niso dali kaj dosti motiti zaradi najine bližine in ob treh popoldne že stresla hladno pivo na osončeni terasi Aljaževega doma. Jaz z desno, Finta pa z levo roko. Razlog je znan. Še vedno nekoliko razbolen komolec ;))


Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč

Nimate pravice komentiranja