Paklenica

Za prvonovembrske praznike sva z Jerotom odšla plezat v Paklenico. V četrtek sva si zadala plan splezati nekaj novega, nekaj kar je spromoviral Pingo s svojo objavo. Podala sva se v smer Pink panther 6a+/400m. Ali je to nova smer, ali pa je to na novo prevrtana kakšna stara klasika nam ni uspelo ugotoviti. Je pa postala zelo popularna, saj gre za eno izmed najdalših smeri v kanjonu. Smer začene cca. 100 m desno od abzajla z Debelega kuka. 13 raztežajev te pripelje do vrha hriba ki se pne nad kanjon. Zanimiv je tudi sestop preko Manita peč in mimo zoba v dolino, kjer je sledil še obvezna odjava pri trgovinici. Zvečer je sledilo druženje, obujanje spominov in reševanje sveta pri Dinku.
V petek sva se podala po kanjonu navzgor in sproti ugotavljala kaj bi bilo za splezat, no in tako sva pristala pod Desno Tržiško vendar sva obrnila v prvem raztežaju zaradi mankajoče ploščice. Kljub temu, da naju je stena zavrnila se odločiva še enkrat poizkusit v isti steni tokrat v malo lažji Saleški 5a/125m. No, kr konkretna 5a, da so se mi v njej skoraj tresle hlače. Ampak  tko so ocenjevali v starih časih pa naj bo. Ob prihodu na vrh naletiva na reševalno akcijo, ko je plezalki padel kamen in ji grdo poškodoval nogo. Takoj Jero ponudi pomoč kolegu iz HGSS in tako smo na Stupu toliko časa, da je bila poškodovanka na varnem. Nato sledi odjava iz kanjona pri trgovinci in pa večerja pri Dinku.
V soboto se zbudiva v deževno jutro, kar je pomenilo odhod domov. Da pot ne bi bila premonotona si seveda le to malo zakomplicirava in se zapeljeva se do Karlobaga od tam pa čez prelaz v Gospič in proti domu.

LP Rok

Nimate pravice komentiranja