Rit imaš vedno zadaj

02. 07. 2020, 
Janč
V dneh od 24 do 28 junija, smo bili najbolj zagrizeni v Paklenici. Nekateri nastanjeni v kampu, tisti z družinami pa v apartmanih. Vse v odvisnosti od potreb in želj. Medsebojna razdrobljenost pa ni bila razlog, da se ob večerih nebi družili in se kolektivno praskali zaradi invazije komarjev, kateri so k sreči okrog desete čudežno izginili in se ponovno pojavili že navsezgodaj v naslednjem jutru, ter potem preko dne tečnarili do poznega večera.
 
Lepi in sončni dnevi, so bili za plezarijo celo prevroči in zgodnji prihod v kanjon nam je narekoval izbiro smeri, katere so bile v senci. Dopoldne te, popoldne pa tiste druge. A kakorkoli se obrneš, imaš rit vedno zadaj in slej kot prej si v smeri fasal vroče »cuge«, v katerih je sonce pošteno pripekalo in te s tem posledično tudi žejalo. Voda je vedno prehitro pošla, če pa ni, si jo kaj kmalu imel v nahrbtniku pretoplo in jo potem pil po tistih mlačnih požirkih, kateri te nikakor niso odžejali. Pomladanska ali jesenska plezarija v Pakli imata svoje prednosti glede prijetnih temperatur, poletna pa glede dolžine dneva. In smo ponovno tam, da je rit vedno zadaj…

Po Rokovi definiciji (Rok H.), izrečeni sedeč na pivih ob trgovinici, smo splezali – Vse! Po moji, pa skupno 12 smeri (eni več eni manj), različnih težavnostnih stopenj, poleg obvezne popoldanske frikarije, katero so si nekateri privoščili. Upoštevajoč dejstvo, da sta bila z nami tudi dva tečajnika, katera sta se dobro odrezala, nam ni bilo potrebno predolgo ropotati po lažjih smereh in smo lahko grizli tudi po nekoliko težjih tako, da smo uživali mi in po tem, ko sta se navadila »lufta pod ritjo« tudi ona dva. Najpomembnejše od vsega pa je, da je vse minilo varno in brez zapletov in da smo se vsi imeli dobro in nasmejano.

Jernej Groboljšek – Jero, Rok Hostnik, Rok Prelogar, Gašper Namestnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč