Ne pivo, radler!

17. 08. 2020, 
Vid Tilia
V soboto zvečer smo Niko, Janč, Primož in jaz krenili proti dolini Vrat. Prespali smo v Šlajmerjevem domu, kjer smo bili praktično sami. Zvečer smo ob pivu prebirali vodnike in razglabljali o preteklih in bodočih plezalnih podvigih. Po kratki noči ob 4:00 budilka in »auf«. V temi in zelo soparnem vremenu smo s hitrim korakom že malo zadihani prispeli do vstopa v smer. Da gremo v kratko nemško je bilo dogovorjeno že v petek. Čeprav je bila vremenska napoved stalno tako-tako, je bila prva polovica dneva zares uživaška. Plezali smo po mojem mnenju hitro, saj nemška namreč nima težkih mest, kar je za dobrih sto let staro smer pričakovano. Do Nemškega turnca smo se vsi kar luštno naplezali. Tudi izstop po Zimmer-Jahnu je bil v prvem planu, vendar pa so se tu zadeve malo obrnile. V trenutku smo se znašli v meglenem oblaku, ki je dopuščal vidljivost le nekaj metrov. In smo iskali. In iskali. Pa gledali skice, brskali po Nikotovem spominu in klicali Finto za napotke. Malo levo, malo desno, malo gor in dol. Čas je tekel, megla pa še vedno gosta, vmes še malo dežja. Janč in jaz sva krenila po ozki gladki grapi, Niko in Primož pa levo po lažjem svetu do pod Črnih plošč. Malo bolj smo se »pretegnili« in zabili kakšen klin, vendar je šlo. Pa še megla se je vmes razkadila. Nato še prečka po polici in zadnji cug. Sledil je krajši počitek in »NAJLEPŠI« del dneva-sestop čez Prag. Žejne in lačne so vsakih petdeset metrov tolažili le prav nič boječi gamsi in kozorogi. Po treh urah pa še na pijačo v Aljažev dom in proti Litiji. Ker je Primož zaprisežen pivec radlerja, nas je v dolgi debati prepričal, da je namesto piva bolj koristen ta napitek. Hmm…

Smer: Kratka nemška IV-/III 800 m
Plezali: Niko Škrabanja, Jani Vozel-Janč, Primož Črne in Vid Tilia