Dolomiti drugič
- Podrobnosti
- 16. 09. 2020,
- Dare Juhant
Med tednom mi je Joe naredil podlogo za spanje v avtu, ki se je izkazala za zelo praktično, saj je treba samo premetat opremo na prednje sedeže in že imaš pripravljeno spanje (za predale za opremo ni prostora zaradi dvojnih sedežev). Joe se je pohvalil, da je spal odlično, jaz pa se bom moral še malo navaditi.
Dan sva začela relativno zgodaj in se podala pod zahodni del velike Cine, ker pa so na poti tako »prijetni« grabni, sva seveda zavila kar v prvega, ki sva ga videla in se po njem povzpela na sedlo med Zahodno Cino in Crodo del Rifugio. Tam ugotoviva, da vrh te stranske gore relativno blizu in ga osvojiva razgled, ki ga ponuja ta palček med velikani je zanimiv, predvsem na zelena jezerca na severni strani Cin. Ker grapa na severno stran zgledala lažja kot tista na južno, sestopiva po njej, vendar se je kasneje izkazalo, da prvi pogled ne pove vsega. Grapa je bila v resnici zelo negodno podrto melišče, ki je v celoti drselo proti dolini in mi pomagalo do tega, da sem med padcem testiral desno ramo, ki je k sreči zdržala in zaustavila daljši padec po melišču.
Kar naenkrat se znajdeva pod previsi zahodne Cine, ki zgledajo divje, še posebej, ker je visoko v steni sredi ogromnih previsov spala ena naveza v visečih posteljah. Po sprehodu pod steno najedava pravo grapo samo, da bi jo morala tokrat osvojiti od severa proti jugu, ker pa me je bolečina v rami opozorila, da naj ne mislim na malo težje plezanje, greva naprej pod steno Velike Cine, kjer sta na moje veliko čudenje plezali samo dve navezi (ena v Hase Brandler, druga v Comici Dimai). Ko prispeva pod SV raz se podava na vstop, saj za kaj drugega nisva bila, pa tudi bolj pozno je že bilo. Dibonov raz (IV+, 400m do krožne police), je presenetil saj je strm in izpostavljen, kljub temu, da se vmes najdejo tudi naložene police, posebej so izpostavljeni raztežaji, ki držijo samega raza. Pogledi iz raza v severno steno so osupljivi. Malo pod krožno polico naju je opozorilna količina sodre in dežja prepričala, da s plezanjem zaključila in pohitela s sestopom.
V nedeljo sva odkrila mini stenico nad jezerom Misurina s kratkim dostopom in čudovito strmo plezarijo. Smer naju je navdušila in velika verjetnost je, da se bom v to steno še kdaj podal. Smer Mazzorana-Adler (IV, 100m), je res navdušujoča, saj ti čez previse pomagajo prave šalce in je plezanje kljub izredno strmi steni prav prijetno.