Gora nas ni sprejela - poizkus zimskega vzpona na Velikanov zob.

13. 03. 2016, 
Rok
Že nekaj časa smo se menili, da bi se odpravili v Francoske Alpe. Nato pa nenadna odločitev "Gremo!" vreme bo sončno z -25 stopinjami. Pa smo šli in sicer naveza stricev - Dare in Beno in naveza nečakov - Jero in Rok smo se odpravili na naše potovanje preko Padske nižine v Courmaier.





























S pomočjo zadnje gondole tistega dne smo se
povzpeli na Punta Helbronner (3466 m). Od Helbronnerja smo se s 30 kg na ramenih opravili okrog Aiguilles Marbrées do sedala pod Velikanovim Zobom (Dent du Géant, 4013m), kjer smo si postavili bazni tabor. Le-ta nam je nudil zavetje v mrzli noči s 25 stopinjami pod lediščem. Hvala Joulu za višinski šotor, kateri je pripomogel, da je mlajša naveza kolikor toliko dobro spala za razliko od izkušenejše naveze, ki je imela prepih v šotoru.





 
Zbudili smo se v res sveže jutro in se podali proti gori, napredovanje nam je oteževal globok nesprijet sneg. Ko smo prišli do uvodne stene smo raztegnili vrvi in se zagnali po dveh ločenih grapah. Jernej je zastavil bolj direktno tehnično malo težjo linijo, Dare in Beno pa sta se borila z globokim snegom. Po nekaj raztežajih smo se ponovno srečali, vendar samo na kratko. Od tu je starejša naveza prevzela tehnično zahteven del skozi kamin, midva pa na okrog in po dveh raztežajih smo bili spet skupaj. Nesprijet in globok sneg nas je upočasnjeval in napredovali smo prepočasi. Uro ena smo določili za časovnico, ko moramo biti pod glavno steno. Ko je prišla ta ura nas je do tja ločilo še pet raztežajev. Skupno smo se odločili za povratek, kajti z napredovanjem bi nas na povratku ujela noč, katere pa nismo želeli preživeti na prostem. Tako smo naš vzpon zaključili na koti 3845m. Z grenkim priokusom neosvojenega vrha smo se začeli spuščati po vrvi. Po devetih urah smo bili nazaj v taboru. Skuhali smo si čaj, podrli šotore in se odpravili do Rifugio Torino (3371m), katera je zaprta zaradi obnove. Tam smo našli odprto prenavljajočo, prašno zimsko sobo, ki je bila ne glede na stanje udobnejša od šotorov.

Naslednjega jutra smo se povzpeli še tistih par metrov do Helbronnerja in z gondolo v dolino.

Kljub neosvojenemu vrhu je bila super dogodivščina.

Lep pozdrav, čast in moč, gora kliče,
Rok Hostnik.