• 
• 

Jesih-Potočnik v jatah

Podrobnosti

Ustvarjeno 22. 08. 2021

Napisal Vid Tilia

21. avgusta smo se štirje odločili, da gremo v jatah splezat eno smer. Izbrali smo Jesih-Potočnik v Debeli peči. Niko mi je dan prej posodil še najnovejši vodnik, da sem malo bolj podrobno naštudiral smer. Sama ocena napoveduje, da v smeri ne bomo preveč »pihali«. No, pihali smo že zjutraj na dostopu, ki je sicer kratek, vendar nabereš kar nekaj višincev. Težava na vstopu v smer je bila ta, da je bilo tam že polno ljudi. Pa smo jih nekako prehiteli in vstopili. Jaz in Anže sva tvorila eno navezo, Gašper in Gorazd (Brzi) pa drugo. Dolgčas nam ni bilo, vzdušje je bilo enkratno. Temperature so bile super uživaške in lepo smo napredovali. Vsake toliko smo zabili kakšen klin (v smeri jih ni ravno na pretek, je pa res, da so tam kjer jih rabiš). Jaz in Brzi sva fasala znameniti kamin, kjer malo piz**š, ko pa prideš enkrat čez si pa zadovoljen. No, višje v smeri smo našli še gada, ki je bil na srečo(?) že mrtev. Za izstop smo izbrali težjo direktno varianto z oceno IV+. Kar zanimiva plezarija, saj dva raztežaja nista ravno najbolj izi, sploh po že 500 preplezanih metrih in držanju manj popolnih grifov. Na Debeli peči smo se prepustili krajšemu lenarjenju, nato pa sestopili po grapi (lovski poti). Možicev je za orientacijo dovolj, pot pa tudi uhojena.

Brzi, Anže, Gašper, Vid

• 
• 

Uživanje v SLOVENSKI

Podrobnosti

Ustvarjeno 20. 08. 2021

Napisal Vid Tilia

19. avgusta se je zajetna ekipa odpravila v Steno. Ne v kakšne zahtevne predele le-te, pač pa v predele, kjer se res uživa. Finta je seboj vzel sina od svoje nečakinje, ki mu je smer v Steni obljubil za nagrado ob koncu osnovne šole. Priključili smo se še: Franc, Janč, Niko in jaz. Temperatura za vzpon je bila idealna, prav tako pa tudi počutje vseh nas. Kaj kmalu smo štirje sedeli na Zlatorogovih policah, kjer smo počakali še Finto in Jurija. V slovenski grapi je še dosti snega, kopen je bil edino moker balvan, čez katerega se je bilo treba skobacati. Ob gledanju en drugega smo se tudi malo nasmejali, saj so bili načini kako zlezti na masten in moker kamen različni. Izstopili smo po Frelihovi polici, kjer smo se naužili lepih razgledov. No, potem pa še sestop in štampiljka v Vratih.

• 
• 

Tura za dušo in nove Scarpate

Podrobnosti

Ustvarjeno 16. 08. 2021

Napisal Janč

Vse skupaj se prične tako, da se sprva dogovarjata dva, na koncu pa nas na turo odide pet. Dandanes je to najlažje, če so le člani »tapravi«. Par medsebojnih klicev ali sporočil po mobilnem telefonu in zadeva je dogovorjena. Enako, kakor rana ura odhoda. Smer – jugozahodni greben Kočne. Za alpinista z vidika plezarije nezahtevna tura, a dolga »k pondelk« in z napovedjo temperatur do 31 stopinj tako še dodatno začinjena. Ni kaj, kaže, da nam bo vroče. Načeloma se je te ture najbolje lotiti v zgodnji jeseni, a ker jo je Finta imel že dolgo v mislih in mu je bila na prioritetnem spisku želja, nismo kaj preveč filozofirali okrog vročine in izpostavljenosti soncu, temveč smo enostavno šli.

V zgodnjem jutru, se pripeljemo do kmetije Suhadolnik, kjer pustimo avtomobila in jo zložno pihnemo po kolovozu navkreber, katerega kmalu zapustimo in se pričnemo strmo vzpenjati skozi gozd do grape po kateri se prebijamo med skalnimi skoki skoraj do njenega konca, nato pa po strmih travnatih brežinah, po dobrih treh urah, prisopihamo na Mala vratca, kjer se jugozahodni greben Kočne tudi prične. Kratek postanek, vsakdo izkoristi za iskanje tisto malo sence pred soncem. Vročina je namreč pričela delati svoje. Še najbolj se to pozna na zalogi »preškrto« odmerjene količine pijače, katero sem vzel s seboj. Kaj kmalu je tako na prvem mestu zaključek, da bodo nje nadaljnji požirki bolj skromno odmerjeni. K sreči pri tem veleumnem spoznanju nisem edini, saj se izkaže, da bomo s pijačo na turi tenko »cvilili« prav vsi.

Poplezavanje po grebenu je lahkotno in za popestritev iščemo težje prehode direktno po grebenu, preko skalnatih rogljev, kateri nam bi nudili vsaj nekaj plezarije. Ne duha ne sledu o tisti »vsaj dvojki« s katero opisujejo vzpon po grebenu in vsake toliko zbodemo Finto z vprašajem, ali si to ali ono mesto lahko zasluži obljubljeno oceno »vsaj dve«. In če že ni tistega adrenalina v žilah ob plezariji, so zato pogledi proti Storžiču in še naprej, resnično zavidljivi. Navkljub pasje vročemu dnevu je tura prava za dušo. In seveda za Fintine nove Scarpa superge, za katere trdi (in to mu verjamemo), da se v njih odlično počuti. Pa še lepi in zavidanja vredni so za povrh.

Počasi nam po treh urah le uspe premagati tistih 500 višincev, da se potem lahko posedemo Vrh Križa. Ni kaj, ko sediš, ga ni čez komot. Na sami Kočni, katero gledamo nasproti, ni videti nikogar, le na vrhu Grintavca je nekaj človečkov, kateri se verjetno enako kot mi, dehidrirani nacejajo s tisto malo tekočine, kar so jo prinesli s seboj. No ja, mi čedalje bolj škrto, saj nam že sveti rdeča luč na rezervi v steklenicah. Sila na tenko bo šlo navzdol, sila na tenko…

Z vrha sestopamo po razbitem svetu do melišč nad Dolcami, nato po njih in travah naprej, doli, gori, levo, desno, skozi neskončno dolg Grdi graben. Pot se čedalje bolj vleče in tisti zadnji požirki vode, so že zdavnaj visoko nad nami. Manjši graben, kjer se spomladi ali jeseni uspe najti vsaj nekaj vode, je suh kot poper in edino upanje ostaja votlina, znotraj katere se načeloma lahko najde lužica, za katero upaš, da ti bo ponudila vsaj kakšen požirek. A tudi tukaj ni nič bolje. Zgolj mokra stena in vsake toliko kakšna kaplja vode s stropa. Ni kaj, še naprej bomo tolkli sušo.

In smo tudi jo, še skoraj celo uro do avtomobilov, kjer Beno in Frenk privlečeta iz prtljažnika nekaj »rahlo sparjene« rezervne tekočine. Odlična in veliko boljše, kakor pa kamen v hrbet. Da pa ne ostane zgolj pri tem, na vsesplošno presenečenje poskrbi Finta, kateri na plano potegne Zlatorogovega šestorčka in ni nas potrebno niti malo prepričevati, da se ne bi nemudoma odpeljali navzdol do Kokre, v kateri ga potem, poleg sebe, pošteno ohladimo ter z njim, tako ofrišani nazdravimo na dolgo, lepo in zaradi žeje nepozabno turo.

Franc Intihar, Tomaž Groboljšek – Finta, Beno Hostnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Vzhodna smer v Mali Rinki

Podrobnosti

Ustvarjeno 31. 07. 2021

Napisal Vid Tilia

30. 7. sva se z Anžetom odpravila proti Logarski dolini. Smer sva izbrala že dan ali dva prej. Na vstopu sva bila hitro, čeprav je bilo navkljub zgodnji uri že kar vroče. Na začetku malo zbegana, ker je bilo po tistem lažjem svetu težko najti štante in pravo linijo. No, potem pa je steklo in oba sva izredno uživala. Smer je zelo lepa, podrt je zgolj spodnji del in mogoče še kakšen meter vmes, drugače pa vse super. Izstop je pa itak fantastičen; ponuja namreč izjemne razglede navzdol in vse na okoli. Čeprav je v smeri najmanj 100 klinov sva v spodnjem delu enega pustila, ker ni in ni hotel ven.

• 
• 

Dolomiti 2021

Podrobnosti

Ustvarjeno 25. 07. 2021

Napisal Dare Juhant

Ta teden smo se z Jernejem in Tomažem odpravili v Dolomite. Odhod smo nekajkrat prestavili, ker smo iskali četrtega člana odprave, pa ga na žalost nismo našli. Tako smo se sami odpravili proti jezeru Misurina, kjer smo imeli prvi postanek. Plezali smo v steni, kjer smo lani končali in sicer Popena Baso. Splezali smo dve Mazoranini smeri, ki sta ena lepše od druge, ter si ogledali potencialne prihodnje cilje.
Analizo smo naredili v baru na obali jezera in občudovali pogumne plavalce...
Naslednji dan smo plezali v Picoclo Laguzoju, kjer je Jeri "potegnil" naju (stara fotra) čez smer M speciale, ki je navdušujoče lepa z udobnim pristopom in sestopom. V najlepšem delu smeri (drugi raztežaj, kjer se pleza po od vode razjedenih luskah in poličkah v čisti vertikali je resnično navdušujoče lepo!!!), so nas preganjali Alpini in zato sva morala s Tomažem hiteti za Jernejem, kolikor je le sapa dala. Da smo častno zastopali naše barve, smo se prepričali, ko smo prišli na vrh še ene smeri v desnem delu stene in na sestopni polici srečali Alpine iz M. speciale. Tole mednarodno druženje pa ni bilo kar tako, saj smo plezali z maršalom.
Naši cilji so bili visokoleteči in tudi volja je bila na višku, ko smo izvedeli, da moramo zaradi bolezni v domačih podpornih enotah zapustiti prizorišče in se nemudoma odpraviti proti domu.
Obljubili smo si, da še pridemo.

Srečno, Dare  

• 
• 

Airphone via Stanič

Podrobnosti

Ustvarjeno 13. 07. 2021

Napisal Vid Tilia

Letos je med nekaterimi na ferajnu Staničev vrh res popularen. Zato sva ga danes obiskala tudi midva s Primožem. Plezala sva smer Mrzlo postaja. Sprva je bil plan, da zlezeva dve smeri ali porineva do konca še Zeleniške. Pa je Primožu v zadnjem raztežaju odletel telefon iz odprtega žepa. Rekel je, da približno ve kam naj bi padel. Zato sva šla pod steno in ga iskala, vendar ga ni bilo. Pa je se je Primož spomnil, da je mogoče v rušju pod tisto plato. No pa sva še enkrat zlezla isto smer, sicer z drugačno vstopno varianto. Plezarija je bila dobra, dan ne prevroč, telefon pa bodo žal uporabljali le še gamsi.

Primož in Vid