Dolomiti 2021

Ta teden smo se z Jernejem in Tomažem odpravili v Dolomite. Odhod smo nekajkrat prestavili, ker smo iskali četrtega člana odprave, pa ga na žalost nismo našli. Tako smo se sami odpravili proti jezeru Misurina, kjer smo imeli prvi postanek. Plezali smo v steni, kjer smo lani končali in sicer Popena Baso. Splezali smo dve Mazoranini smeri, ki sta ena lepše od druge, ter si ogledali potencialne prihodnje cilje.
Analizo smo naredili v baru na obali jezera in občudovali pogumne plavalce...
Naslednji dan smo plezali v Picoclo Laguzoju, kjer je Jeri "potegnil" naju (stara fotra) čez smer M speciale, ki je navdušujoče lepa z udobnim pristopom in sestopom. V najlepšem delu smeri (drugi raztežaj, kjer se pleza po od vode razjedenih luskah in poličkah v čisti vertikali je resnično navdušujoče lepo!!!), so nas preganjali Alpini in zato sva morala s Tomažem hiteti za Jernejem, kolikor je le sapa dala. Da smo častno zastopali naše barve, smo se prepričali, ko smo prišli na vrh še ene smeri v desnem delu stene in na sestopni polici srečali Alpine iz M. speciale. Tole mednarodno druženje pa ni bilo kar tako, saj smo plezali z maršalom.
Naši cilji so bili visokoleteči in tudi volja je bila na višku, ko smo izvedeli, da moramo zaradi bolezni v domačih podpornih enotah zapustiti prizorišče in se nemudoma odpraviti proti domu.
Obljubili smo si, da še pridemo.


Srečno, Dare  

Airphone via Stanič

Letos je med nekaterimi na ferajnu Staničev vrh res popularen. Zato sva ga danes obiskala tudi midva s Primožem. Plezala sva smer Mrzlo postaja. Sprva je bil plan, da zlezeva dve smeri ali porineva do konca še Zeleniške. Pa je Primožu v zadnjem raztežaju odletel telefon iz odprtega žepa. Rekel je, da približno ve kam naj bi padel. Zato sva šla pod steno in ga iskala, vendar ga ni bilo. Pa je se je Primož spomnil, da je mogoče v rušju pod tisto plato. No pa sva še enkrat zlezla isto smer, sicer z drugačno vstopno varianto. Plezarija je bila dobra, dan ne prevroč, telefon pa bodo žal uporabljali le še gamsi.

Primož in Vid

Stanič na ekspresno

Včeraj zjutraj, sva se s Primzijem namenila v južno steno Staničevega vrha, kjer sva splezala Labrador. Kratka, lepa in skoraj neopremljena smer, s kompaktno skalo, s kakršno se ponaša ta del stene.

Klina na vstopu v smer žal ni, zato predvidevam, da je bil nekomu »nujen za njegovo zbirko«. Zanesti se je bilo potrebno na opis iz vodnika in instinkt, da je pričetek smeri »tukaj nekje, potem bo pa že«. In tako je tudi bilo. Sprva naravnost navzgor, čez plate, potem pa je tistih par zank v skalnih ušesih, katere so že odslužile svojemu varnemu namenu, pokazalo logičen potek smeri naprej, do vrha.

Po izstopu še malo posediva na vršnem grebenu, nato pa se po njem odpraviva nazaj pod steno po nahrbtnika in ekspresno v dolino. To dopoldne sem bil s časom namreč bolj na tesnem, popoldne so me že čakale družinske obveznosti in z njimi pridobivanje »pozitivnih pik« za naslednji odhod v hribe, kateri bo z koriščenjem njih, lahko veliko daljši.


Primož Črne in Jani Vozel - Janč

Končno na topli skali

Na četrtkovem ferajnu se dogovorimo za plezarijo preko vikenda. Glede na vremensko napoved, je najprimernejša sobota, zato bomo ta dan namenili za klasično plezanje. Snega, cepinov, derez in dilc je bilo za letošnjo zimsko sezono, katera se je raztegnila še v junij povsem dovolj. Skrajni čas je, da pobožamo že toplo skalo tudi v domačih hribih in ne samo na treningih v plezalnih vrtcih.

Doma se zjutraj, ob končno spodobni in človeški uri, poleg mene s svojo kramo v Twinga natlačita še Niko in Vid, nato pa odvijugamo do Kamnika, kjer nas že čaka Dare. Kava, krajši klepet in dokončna potrditev, da gremo v južno steno Staničevega vrha. Kaj bomo plezali, se odločimo tam. Smeri je za vplezavanje na pretek.

Kamniška Bistrica, Jermanca in klasična pot proti Staniču hitro minejo, čeprav smo se zarekli, da ne bomo »šponali«. Menjava prepotenih majic nato začnemo. Niko in jaz v smer Mrzlo postaja, Dare in Vid pa v Zvesto nevesto. Skala je odlična, na detalje krepko spominja na tisto v Paklenici, katero letošnjo pomlad, zaradi znanih razlogov nismo uspeli obiskati (tukaj tudi tiči razlog manjka letnih pomladanskih vzponov) in tistih nekaj raztežajev, nama menjajočima se v vodstvu skoraj prehitro mine v uživaški plezariji.

Na vrhu se snideva z Daretom in Vidom, katera naju že čakata in odločimo se, da se do vznožja stene spustimo po vrvi. Bomo malo "potrenirali abzajl", ker ga že dolgo nismo. Načeloma so raztežaji spusta krajši, tam do 30 metrov, a Dare prvega, za juhuhu, potegne povsem do konca dveh 60 metrskih vrvi. Ko se za Daretom in Vidom še sam spustim navzdol ugotovim, da gre na koncu že za centimetre. Da se izpnem, se pomujam celo malo stopiti na prste (nisem edini) in manjša polica na kateri stojimo "komaj čaka" še na Nika, da se potem lahko vsi drenjamo na njej in pripravimo zadevo še za zadnji del spusta. Smeha in hudomušnih komentarjev ob tem seveda ne manjka.

Ker se nad Planjavo že zbirajo deževni oblaki, kateri počasi pritiskajo navzdol, ni več prave volje po še kakšni smeri. Pravzaprav bi bila odločitev o "še" dvorezna. Ali bo padalo, ali ne? Nič, hrib bo počakal, gremo navzdol. Trklanje po razbiti grapi sem ter tja do gozda in po njem do doma v Kamniški Bistrici, kjer se ohladimo na zasluženem pivu. Eni. Vid je tokrat za spremembo udaril po Coca Coli, saj naj bi mu padel sladkor. Verjetno je, saj je tudi nam, a na vagi med Colo in pirom, vsaj pri meni, prevlada slednji. Urica tematsko raznolike debate, med njimi tudi plani za naslednji vikend, nato pa zadovoljno domov.


Dare Juhant, Vid Tilia, Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč

Monte Rosa 11. 6.-13. 6.

Prvič po koroni smo šli ornk v hribe. Janč je skrbno organiziral turo na Monte Roso. Iz domačega kraja smo krenili v četrtek zvečer. Pred tem pa cela procedura; testiranje in izpolnjevanje obrazcev za čez mejo v Italijo… Anže nam je posodil kombi (hvala še enkrat) tako, da se nas je šest zelo udobno peljalo proti Alagni. Vmes smo zaradi dela na avtocesti naredili še Giro di Milano in se celo malce zgubili. Po nočni vožnji smo se vsi utrujeni v Alagni vkrcali na gondolo, ki nas je potegnila na Passo dei Salati. V dolini nam je prodajalka kart namreč povedala, da je to zgornja postaja, kamor se lahko pripeljemo. Pa vendar to ni bilo res. Lahko bi se »pošvercali« še 300 višincev na Punta Indren. Ker nismo vedeli nas takrat niti ni toliko bolelo. In potem smo začeli naš vzpon. Smuči smo kaj kmalu dali na ruzake, v roke pa vzeli cepine. Povzpeti smo se namreč morali na Stolemberg (3202 m), kar ni bilo čisto enostavno. Sneg je bil mehak, zato smo se udirali, skala pa krušljiva. Ampak je šlo. Sledil je spust za 100 višinskih metrov, nato pa spet nazaj na smuči in proti koči Mantova. Poletna temperatura in klanec sta tvorila kombinacijo, ki ni bila za tiste, ki hitro obupajo. In smo hodili, in hodili. Na Mantovi smo bili že vsi veseli, da smo končno blizu. Še dobre pol ure in pri Capanni Gnifetti smo odvrgli ruzake in se odpočili. Pri koči na 3647 m smo hitro ugotovili, da višje ta dan ne bo šlo. Čakali smo le še večerjo in posteljo. Koča na višini ni bila le koča, temveč kulinarična destinacija. Večerja je bila sestavljena iz štiri hodnega menija. Grahovi juhi so najprej sledili makaroni. Ti so bili za nas končni obrok. No, pa so od nekje prišli še rezervni deli piščanca (beri bedra itd.). Nato pa še sladica. Vsi utrujeni smo po večerji zaspali. Zjutraj smo bili vsi dobro naspani in krenili smo proti Punti Gnifetti (4554 m). Vzpon kar dolg, vendar smo kljub nadmorski višini kar šponali. V dobrih petih urah smo stali na vrhu. Čeprav na 4500m+, nam energije ni primanjkovalo. Trije smo se povzpeli še na Zumsteinspitze (4563 m), najbolj zagnan pa še na Parrotspitze (4432 m). Razgledi so bili fantastični. Pogled je segal od Monte Visa, Gran Paradisa, Mont Blanca, Matterhorna in do ostalih alpskih biserov. Smučarija je bila odlična. Vse ostalo pa se nam je tudi poklopilo. Misli so nam začele uhajati že k večerji… In spet nas ni razočarala. Juha, makaroni, nato pa še vroča plošča na kateri smo za mizo sami pekli meso. Za sladico pa še panna cotta s karamelno strjenko z mandlji. Vau. Vsi brez besed, zadovoljni z vzponi, vremenom in počutjem smo se ob pivu še malo pozabavali. Nedeljsko jutro smo izkoristili za vzpon na Piramide Vincent (4215 m). Najbolj zagnana pa še na Balmenhorn (4167 m). Nato pa proti dolini. Sprva na smučeh potem pa gondolah, ki smo jih nekako ujeli (bolj naključno, kakor ne). Pri avtu vročih 35o C in zaslužen napitek iz hladilne torbe ter stisk roke za odlično turo. Počutili smo se kot največji carji (no, vsaj jaz).

Fantje! Hvala vam za TURO! Bili smo zagotovo najboljša ekipa tisti vikend na Monte Rosi!

Sprejem med pripravnike AOL

V soboto, 29. 6. 2021, se nam je po vseh kolobocijah s korono končno poklopilo v toliko, da smo lahko izvedli ferajnovski piknik, na katerem smo med mlajše pripravnike tudi uradno sprejeli dve generaciji tečajnikov, kateri so obiskovali našo alpinistično šolo.

V generaciji 2019, so šolanje uspešno zaključili Anže Repina, Andrej Bašelj, Marko Kos, Uroš Robič in David Adamlje, v generaciji 2020 - 2021 pa Vid Tilia, Gašper Namestnik, Primož Črne, Matej Vidic in Lana Bercieri Povše.

Z precejšnjo zaostalo obveznostjo sprejema med starejše pripravnike, pa sta se osrečila tudi Jože Vozelj – Joe in Gorazd Šantej – Brzi, za katera upamo, da bosta v kratkem popolnila naše alpinistične vrste z nazivoma alpinist.

Kakor kaže, pa se nam za podmladek ni bati, saj se je tudi v letošnjo alpinistično šolo prijavilo sedem tečajnikov oz. tečajnic, s katerimi že izvajamo program šolanja.

Na trmo se še do bajte pride

Pretekli petek me je pošteno žulil, da ta dan opravim še s kakšno turo, saj je napoved za vikend bila ponovno slaba in slabo je še danes, v ponedeljek, ko z zamudo obujam uspelo rekreacijo na Kotovo sedlo.

Osebno zame ni bilo velike filozofije s kom grem, saj so vsi, katere sem povprašal ali se mi pridružijo, bili zasedeni zaradi takšnih ali drugačnih obveznosti in odločitev je bila, da se odpravim pač sam. Ne prvič, ne zadnjič. In bi tudi šel, če me večer pred odhodom nebi poklicala Alenka, s katero sva se na hitro dogovorila, da se mi pridruži. Zjutraj jo poberem v Kranju, še kava na bencinski v Radovljici in zgodnji prihod v Planico od koder jo peš mahneva skozi Tamar.

Od koče naprej, skozi gozd, so še zaplate snega zato sledi cincanje z odločitvijo ali še vztrajati v supergah ali se preobuti v pancarje. "Cinca Marica" traja vse do izhoda iz gozda, kjer se le preobujeva in stopiva na smuči. Sneg je mehak a vseeno sprejemljiv za rinjenje navzgor, še posebno nekoliko kasneje, ko ujameva špuro predhodnikov, kateri slediva proti Kotovemu sedlu.

Vmes srečava zgodnejše od naju, kateri se že vračajo. Eden iz ozebnika, dva s Kotovega in pogled na njih vijuganje nama da vedeti, da bo smuka sicer užitna, a da »pekočim nogam« zaradi mokrega snega ne bova uspela ubežati. Nič ne de. Bo vsaj manj moteče kakor pa veter, kateri z višino vse močneje piha. In ravno ta je kasneje razlog, da se s sedla hitro odpraviva nazaj v dolino.

Po ostenju Jalovca in Šit že pošteno ropota in precej pazljivosti je potrebno, da se izogibava plazovinam, katere so nastale in nastajajo pod ostenji. Ni kaj, današnji, kolikor toliko sončen dan je idealen za kaj takšnega ob vedenju, da je še dan oz. dva nazaj, zapadlo dobrih 20 cm snega. Iskanje optimalnih prehodov za vijuganje obrodi sadove z prijetno smučarijo in kmalu sva v dolini pred gozdom, kjer pod skalo vzameva tam skrite superge, nato pa se na trmo in ihto, na smučeh, pripeljeva vse do koče. Sledi urica za uživanje na soncu in zasluženo pijačo, nato pa ponovno peš do Planice in od tam zadovoljno domov. 

Alenka K. in Jani Vozel - Janč