• 
• 

Končno na topli skali

Podrobnosti

Ustvarjeno 05. 07. 2021

Napisal Janč

Na četrtkovem ferajnu se dogovorimo za plezarijo preko vikenda. Glede na vremensko napoved, je najprimernejša sobota, zato bomo ta dan namenili za klasično plezanje. Snega, cepinov, derez in dilc je bilo za letošnjo zimsko sezono, katera se je raztegnila še v junij povsem dovolj. Skrajni čas je, da pobožamo že toplo skalo tudi v domačih hribih in ne samo na treningih v plezalnih vrtcih.

Doma se zjutraj, ob končno spodobni in človeški uri, poleg mene s svojo kramo v Twinga natlačita še Niko in Vid, nato pa odvijugamo do Kamnika, kjer nas že čaka Dare. Kava, krajši klepet in dokončna potrditev, da gremo v južno steno Staničevega vrha. Kaj bomo plezali, se odločimo tam. Smeri je za vplezavanje na pretek.

Kamniška Bistrica, Jermanca in klasična pot proti Staniču hitro minejo, čeprav smo se zarekli, da ne bomo »šponali«. Menjava prepotenih majic nato začnemo. Niko in jaz v smer Mrzlo postaja, Dare in Vid pa v Zvesto nevesto. Skala je odlična, na detalje krepko spominja na tisto v Paklenici, katero letošnjo pomlad, zaradi znanih razlogov nismo uspeli obiskati (tukaj tudi tiči razlog manjka letnih pomladanskih vzponov) in tistih nekaj raztežajev, nama menjajočima se v vodstvu skoraj prehitro mine v uživaški plezariji.

Na vrhu se snideva z Daretom in Vidom, katera naju že čakata in odločimo se, da se do vznožja stene spustimo po vrvi. Bomo malo "potrenirali abzajl", ker ga že dolgo nismo. Načeloma so raztežaji spusta krajši, tam do 30 metrov, a Dare prvega, za juhuhu, potegne povsem do konca dveh 60 metrskih vrvi. Ko se za Daretom in Vidom še sam spustim navzdol ugotovim, da gre na koncu že za centimetre. Da se izpnem, se pomujam celo malo stopiti na prste (nisem edini) in manjša polica na kateri stojimo "komaj čaka" še na Nika, da se potem lahko vsi drenjamo na njej in pripravimo zadevo še za zadnji del spusta. Smeha in hudomušnih komentarjev ob tem seveda ne manjka.

Ker se nad Planjavo že zbirajo deževni oblaki, kateri počasi pritiskajo navzdol, ni več prave volje po še kakšni smeri. Pravzaprav bi bila odločitev o "še" dvorezna. Ali bo padalo, ali ne? Nič, hrib bo počakal, gremo navzdol. Trklanje po razbiti grapi sem ter tja do gozda in po njem do doma v Kamniški Bistrici, kjer se ohladimo na zasluženem pivu. Eni. Vid je tokrat za spremembo udaril po Coca Coli, saj naj bi mu padel sladkor. Verjetno je, saj je tudi nam, a na vagi med Colo in pirom, vsaj pri meni, prevlada slednji. Urica tematsko raznolike debate, med njimi tudi plani za naslednji vikend, nato pa zadovoljno domov.


Dare Juhant, Vid Tilia, Niko Škrabanja in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Monte Rosa 11. 6.-13. 6.

Podrobnosti

Ustvarjeno 14. 06. 2021

Napisal Vid Tilia

Prvič po koroni smo šli ornk v hribe. Janč je skrbno organiziral turo na Monte Roso. Iz domačega kraja smo krenili v četrtek zvečer. Pred tem pa cela procedura; testiranje in izpolnjevanje obrazcev za čez mejo v Italijo… Anže nam je posodil kombi (hvala še enkrat) tako, da se nas je šest zelo udobno peljalo proti Alagni. Vmes smo zaradi dela na avtocesti naredili še Giro di Milano in se celo malce zgubili. Po nočni vožnji smo se vsi utrujeni v Alagni vkrcali na gondolo, ki nas je potegnila na Passo dei Salati. V dolini nam je prodajalka kart namreč povedala, da je to zgornja postaja, kamor se lahko pripeljemo. Pa vendar to ni bilo res. Lahko bi se »pošvercali« še 300 višincev na Punta Indren. Ker nismo vedeli nas takrat niti ni toliko bolelo. In potem smo začeli naš vzpon. Smuči smo kaj kmalu dali na ruzake, v roke pa vzeli cepine. Povzpeti smo se namreč morali na Stolemberg (3202 m), kar ni bilo čisto enostavno. Sneg je bil mehak, zato smo se udirali, skala pa krušljiva. Ampak je šlo. Sledil je spust za 100 višinskih metrov, nato pa spet nazaj na smuči in proti koči Mantova. Poletna temperatura in klanec sta tvorila kombinacijo, ki ni bila za tiste, ki hitro obupajo. In smo hodili, in hodili. Na Mantovi smo bili že vsi veseli, da smo končno blizu. Še dobre pol ure in pri Capanni Gnifetti smo odvrgli ruzake in se odpočili. Pri koči na 3647 m smo hitro ugotovili, da višje ta dan ne bo šlo. Čakali smo le še večerjo in posteljo. Koča na višini ni bila le koča, temveč kulinarična destinacija. Večerja je bila sestavljena iz štiri hodnega menija. Grahovi juhi so najprej sledili makaroni. Ti so bili za nas končni obrok. No, pa so od nekje prišli še rezervni deli piščanca (beri bedra itd.). Nato pa še sladica. Vsi utrujeni smo po večerji zaspali. Zjutraj smo bili vsi dobro naspani in krenili smo proti Punti Gnifetti (4554 m). Vzpon kar dolg, vendar smo kljub nadmorski višini kar šponali. V dobrih petih urah smo stali na vrhu. Čeprav na 4500m+, nam energije ni primanjkovalo. Trije smo se povzpeli še na Zumsteinspitze (4563 m), najbolj zagnan pa še na Parrotspitze (4432 m). Razgledi so bili fantastični. Pogled je segal od Monte Visa, Gran Paradisa, Mont Blanca, Matterhorna in do ostalih alpskih biserov. Smučarija je bila odlična. Vse ostalo pa se nam je tudi poklopilo. Misli so nam začele uhajati že k večerji… In spet nas ni razočarala. Juha, makaroni, nato pa še vroča plošča na kateri smo za mizo sami pekli meso. Za sladico pa še panna cotta s karamelno strjenko z mandlji. Vau. Vsi brez besed, zadovoljni z vzponi, vremenom in počutjem smo se ob pivu še malo pozabavali. Nedeljsko jutro smo izkoristili za vzpon na Piramide Vincent (4215 m). Najbolj zagnana pa še na Balmenhorn (4167 m). Nato pa proti dolini. Sprva na smučeh potem pa gondolah, ki smo jih nekako ujeli (bolj naključno, kakor ne). Pri avtu vročih 35^o C in zaslužen napitek iz hladilne torbe ter stisk roke za odlično turo. Počutili smo se kot največji carji (no, vsaj jaz).

Fantje! Hvala vam za TURO! Bili smo zagotovo najboljša ekipa tisti vikend na Monte Rosi!

• 
• 

Sprejem med pripravnike AOL

Podrobnosti

Ustvarjeno 01. 06. 2021

Napisal Janč

V soboto, 29. 6. 2021, se nam je po vseh kolobocijah s korono končno poklopilo v toliko, da smo lahko izvedli ferajnovski piknik, na katerem smo med mlajše pripravnike tudi uradno sprejeli dve generaciji tečajnikov, kateri so obiskovali našo alpinistično šolo.

V generaciji 2019, so šolanje uspešno zaključili Anže Repina, Andrej Bašelj, Marko Kos, Uroš Robič in David Adamlje, v generaciji 2020 - 2021 pa Vid Tilia, Gašper Namestnik, Primož Črne, Matej Vidic in Lana Bercieri Povše.

Z precejšnjo zaostalo obveznostjo sprejema med starejše pripravnike, pa sta se osrečila tudi Jože Vozelj – Joe in Gorazd Šantej – Brzi, za katera upamo, da bosta v kratkem popolnila naše alpinistične vrste z nazivoma alpinist.

Kakor kaže, pa se nam za podmladek ni bati, saj se je tudi v letošnjo alpinistično šolo prijavilo sedem tečajnikov oz. tečajnic, s katerimi že izvajamo program šolanja.

• 
• 

Na trmo se še do bajte pride

Podrobnosti

Ustvarjeno 24. 05. 2021

Napisal Janč

Pretekli petek me je pošteno žulil, da ta dan opravim še s kakšno turo, saj je napoved za vikend bila ponovno slaba in slabo je še danes, v ponedeljek, ko z zamudo obujam uspelo rekreacijo na Kotovo sedlo.

Osebno zame ni bilo velike filozofije s kom grem, saj so vsi, katere sem povprašal ali se mi pridružijo, bili zasedeni zaradi takšnih ali drugačnih obveznosti in odločitev je bila, da se odpravim pač sam. Ne prvič, ne zadnjič. In bi tudi šel, če me večer pred odhodom nebi poklicala Alenka, s katero sva se na hitro dogovorila, da se mi pridruži. Zjutraj jo poberem v Kranju, še kava na bencinski v Radovljici in zgodnji prihod v Planico od koder jo peš mahneva skozi Tamar.

Od koče naprej, skozi gozd, so še zaplate snega zato sledi cincanje z odločitvijo ali še vztrajati v supergah ali se preobuti v pancarje. "Cinca Marica" traja vse do izhoda iz gozda, kjer se le preobujeva in stopiva na smuči. Sneg je mehak a vseeno sprejemljiv za rinjenje navzgor, še posebno nekoliko kasneje, ko ujameva špuro predhodnikov, kateri slediva proti Kotovemu sedlu.

Vmes srečava zgodnejše od naju, kateri se že vračajo. Eden iz ozebnika, dva s Kotovega in pogled na njih vijuganje nama da vedeti, da bo smuka sicer užitna, a da »pekočim nogam« zaradi mokrega snega ne bova uspela ubežati. Nič ne de. Bo vsaj manj moteče kakor pa veter, kateri z višino vse močneje piha. In ravno ta je kasneje razlog, da se s sedla hitro odpraviva nazaj v dolino.

Po ostenju Jalovca in Šit že pošteno ropota in precej pazljivosti je potrebno, da se izogibava plazovinam, katere so nastale in nastajajo pod ostenji. Ni kaj, današnji, kolikor toliko sončen dan je idealen za kaj takšnega ob vedenju, da je še dan oz. dva nazaj, zapadlo dobrih 20 cm snega. Iskanje optimalnih prehodov za vijuganje obrodi sadove z prijetno smučarijo in kmalu sva v dolini pred gozdom, kjer pod skalo vzameva tam skrite superge, nato pa se na trmo in ihto, na smučeh, pripeljeva vse do koče. Sledi urica za uživanje na soncu in zasluženo pijačo, nato pa ponovno peš do Planice in od tam zadovoljno domov. 

Alenka K. in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Ledinski vrh - nekoliko pozneje

Podrobnosti

Ustvarjeno 15. 05. 2021

Napisal Janč

Ta prispevek sem nameraval objaviti že dan po turi, a mi ga zaradi obveznosti ni uspelo do konca spesniti, zato ga objavljam šele sedaj. Naj torej kljub zapozneli objavi ostane kot dnevniški zapis nečesa, kar se je dogodilo.


Že med nedeljsko turo na Luknjo, katero je v prejšnjem prispevku opisal Vid, smo se dogovarjali, da zaradi lepega vremena izkoristimo še ponedeljek, glede na to, da so nam možnosti to dopuščale. Plan je bil odhod na Jezersko oz. Ledine, od tam pa razmeram primerno navzgor. Vse ok. do zgodnjega jutra, ko prejmem Vidov sms, da se mu ne bo izšlo. Razlog je preprost. »Boj na požiralniku«, katerega smo včeraj popoldne opravili v Dovjem je pustil posledice in tako ostaneva za turo le Gapo in jaz. Nič hudega, bova pa sama.

In sva tudi bila, vse od zgodnjega jutra, ko se po lovski poti odpraviva proti Ledinam. Včerajšnji " Dovški juhuhu" je tudi nama pustil posledice, zato kolneva kot Madžara na poti navzgor, saj duša želi, telo pa še ne zmore. Potrebno ga je dodobra prepihati, predihati in prešvicati, da šele po debeli uri zafunkcionira kot je potrebno. Vključno z zbistreno glavo. Snega je več kot sva pričakovala, zato superge že pod skokom skrijeva ob smreko in pot nadaljujeva v pancarjih. Nekaj časa še ropotajoč po skalah, kasneje pa pogrezujoča se v mehak sneg. Vidnih stopinj predhodnikov ni, zato pihajoče luknjava snežne jezike vse do koče, kjer ob krajšem postanku modrujeva, kako je dober čaj in kako odličen je sok. In zakaj potem se nam je potrebno nalivati s pivom ter vsled tega naslednji dan preklinjati samega sebe z nahrbtnikom in dilami vred. Ampak to filozofijo smo že nekajkrat premlevali in dvomim, da je ne bomo več…

Nebo brez oblačka, sonce pa že pridobiva moč, zato se odpraviva naprej proti ledeniku pod Skuto, kateri naju pričaka »popeglan« kot že dolgo ne. Nikakršnih sledov o plazovih pomešanih s kamenjem in zemljo, kateri navadno puščajo dolge rjave jezike po plazovin in nikakršnih sledi vijuganja predhodnikov. Tu in tam, zaropota po ostenju Skute in Grintavca, a zgolj po grapah in žlebovih tako, da najina pot, katera se usmeri proti Jezerskemu sedlu ni v nevarnosti. Pa vendar se tudi na njej, izogibava prestrmih delov in jo skušava ubrati po bolj zložnem terenu, čeprav si jo s tem podaljšujeva. A varnost je le na prvem mestu, saj tako razmočen in odjužen novozapadli sneg, nesprijet s podlago samo čaka, da potegne navzdol. Na ta način tudi pridrsava na Jezerko sedlo, kjer pa že pošteno piha in osebno se mi ne ljubi še na Ledinski vrh, Gapo pa skoči nanj, se razgleda po okolici in se mi ponovno pridruži spodaj, nekoliko nad ledenikom.

Smučarija je navkljub odjuženemu snegu presenetljivo dobra in kot takšna ostaja celo pot navzdol. Z manjšimi suhimi prehodi in »na trmo« smučanjem celo po lesenih stopnicah, se nama uspe prebiti do zadnjih jeklenic, katere zaključujejo lovsko pot, gledano navzgor. Odlično za maj, bi se reklo. Nekoliko nižje skok v superge, nato v njih lahkotneje skozi gozd, kateri se še ni pričel prebujati v tej pomladi do avtomobila, od tam pa k Planšarskemu jezeru, tokrat za spremembo na kavo in Radler. Pivo nama nekako ne bi potegnilo. Kdo ve, zakaj ne ;)

Gašper Namestnik in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Takoj za Fakom

Podrobnosti

Ustvarjeno 10. 05. 2021

Napisal Vid Tilia

Vreme po obdobju dežja je za vikend obetalo. Nekako se dogovorimo za nedeljo. Sprva je bilo kandidatov pet, kar nam je predstavljajo rahel logistični zalogaj, saj smo hoteli iti z enim avtom. Gašper težavo reši tako, da namontira kufer na streho in tako hitro reši stvar. Tekom noči en kandidat scaga tako, da se proti Gorenjski odpravimo štirje. Pot nas je vodila v dolino Vrata. Števec pred dolino nam kaže, da smo danes šele 27. avto, ki je peljal mimo. Pred nami le Fak, ki se je verjetno odpravil za Cmirom. Mi pa proti Luknji. Vreme je bilo super, kar je v te konce privabilo številne smučarje. Razmere za smučarijo niso veliko obetale, vendar se je to izkazalo za napačno. Smuka je bila odlična, sploh v spodnjem delu. Pravo ekskurzijo je vodil Franc, ki nas je obogatel z vsemi podatki in zgodbami iz Stene. Res super!

Končalo se je pa zelo, zelo nenavadno. Pri Danici… Tam se nam pridružita še Finta in Franci R., ki sta smučala nekje v Martuljški skupini. Ponedeljkova smuka je vsaj zame odpadla, saj je bila ura ob 4:20 zame prezgodnja. Žal.

Smučali: Franc Intihar, Gašper Namestnik, Jani Vozel-Janč, Vid Tilia