Meni vedno ljuba...
- Podrobnosti
- Ustvarjeno 25. 04. 2021
- Napisal Janč
Tako je bilo tudi v petek, 23. aprila, ko smo se že zarana odpravili v meni vedno ljubo Veliko Dnino. Presenetljivo za ta letni čas, vezana snežna podlaga se prične že takoj, ko prečiš drugi mostiček čez hudournik, pod Ruskim križem. Superge, katere sva imela z Benom obute v pričakovanju kopne poti do koče v Krnici, so ekspresno romale pod bližnjo smreko in Fintin hudomušni nasmešek nama je dokazoval njegov prav, ker si je že na parkirišču obul pancarje v prepričanju, da bomo že po nekaj sto metrih lahko nadaljevali na smučeh.
In smo. Po dolini, mimo zaspane koče, čez od vode in plazov razrita grabna, v s snegom na debelo zasuto Gruntovnico, po kateri smo se brez problemov in kolobocij, katere te tod navadno pričakajo ob preskakovanju večjih in manjših kamnov, povzpeli do dela, kjer se iz nje zavije desno navzgor v ruševje. Tokrat je le to globoko zakopano in navadno malce zoprn del, kjer se ti smuči na nahrbtniku zatikajo za vejevje in te zaradi tega bolj vleče nazaj kot naprej, smo prehodili z derezami, po tu in tam dodobra zamrznjeni podlagi. Dobro..., ravno kot po maslu vseeno ni šlo. In če že ni bilo zatikanja za ruševje, pa se je namesto tega nekoliko udiralo pod nogami. Ravno v toliko, da si za početje lahko rekel, da je malce tečno. A tečno le do dela, kjer navadno prilezeš na plano, na melišče, pod steno Škrlatice. Od tod dalje pa podlaga, katera je obljubljala za ta letni čas, odlično smuko.
Preteklo noč, je namreč zapadlo kakšnih pet centimov svežega snega in po njemu, se je na smučeh dalo užitkarsko povzpeti do pod stene Oltarja, kjer nas je pričakalo zgodnje dopoldansko sonce. Dnina za vikat! To dopoldne, nam je šlo vse na roko. Od vremena do snežne podlage, po kateri smo vriskali od zadovoljstva pri smuki nazaj. Skozi oz. v našem primeru čez del preko ruševja ponovno peš do Gruntovnice, po njej pa zopet na smučeh, skoraj do njenega izteka, kjer smo zavili povsem levo skozi mecesnov gozd, a zgolj v toliko, da smo se lahko brez težav pripeljali do koče v Krnici, kjer smo »vrgli sidro« in se zleknjeni v leželnike, na soncu, pustili hmeljarsko razvajati debeli dve uri. Ali pa tri? Hmmm?
Ni nam bilo hudega, načeloma (očitno) se nam tudi ni preveč mudilo nazaj, tem za debato je bilo kar nekaj, a žal je vsega prijetnega enkrat konec. Tako je bilo tudi "sidranja" pred kočo in hočeš nočeš je bil potreben (za takšne razmere vselej prezgoden) odhod domov. K sreči, zaradi snega, na super potuho s mučmi povsem do konca, pod kucl, po katerem samo še odpešačiš do avtomobila in nato zadovoljno domov.
Tomaž Groboljšek – Finta, Beno Hostnik in Jani Vozel - Janč
Bajka: Zeleniška gor, noht dol
- Podrobnosti
- Ustvarjeno 10. 04. 2021
- Napisal Vid Tilia
Plan B na Mojstrovkah
- Podrobnosti
- Ustvarjeno 01. 04. 2021
- Napisal Vid Tilia
Jani Vozel-Janč, Gašper Namestnik, Barbara Viltužnik in Vid Tilia
V osrčju Julijcev
- Podrobnosti
- Ustvarjeno 31. 03. 2021
- Napisal Janč
Sreda, 24. marec:
Popoldne se zberemo na bencinski črpalki v Radovljici, kava, nato direktno v Bohinj oz. Staro Fužino kjer pustimo avtomobile in se odpravimo proti planini Blato. Od tam dalje, jo do planine V Lazu, Franc, Finta in jaz uberemo preko planine Pri Jezeru, ostali pa po nekoliko krajši in bolj direktni letni poti. Sliši se sicer enostavno, načeloma tudi je, a v zimi in ponoči le ni tako, še posebno ne takrat, kadar pred teboj ni nikakršnih oprijemljivejših sledi predhodnikov v snegu, oznake in merkacije po smrekah, pa so zakopane globoko v njem.
Kakorkoli že, z pol urno zamudo se le pritrkljamo na planino, kjer nas v koči že čakajo Franci, Lučka, Miha in Vid, kateri so s podobnimi težavami prispeli do tja le malo pred nami. Sledijo kolobocije s štedilnikom, katerega mrzel dimnik ne vzpostavi takojšnjega vleka, odpiranje vrat, že tako mrzle koče v želji, da se dim čimprej razkadi, nato pa končno malo miru ob hladni večerji pred spancem.
Četrtek, 25.marec:
Zgodnje jutro na planini nas pričaka v obetu prekrasnega dne, kateri naj bi bil pred nami, zato se z veseljem namenimo proti Kanjavcu. Sprva mimo Ogradov na Lazovški preval, nato ob Debelem vrhu po planotastih Hribaricah do zadnjega vzpona po rebru na najvišji vrh Kanjavca.
Dan brez oblačka, tak, kakršnega si lahko samo želiš za turno smuko. Na vrhu izkoristimo krajši čas za počitek in čudovite razglede, potem pa juriš navzdol. Sprva po malce bolj odjuženem in posledično težjem snegu, nato pa pod vrhom Hribaric in dolini za Debelim vrhom po skoraj idealni snežni podlagi. Na njenem koncu še ponoven krajši vzpon nazaj na Lazovški preval, s katerega sledi zadnji del vijugastega veselja navzdol, do planine V Lazu, kjer nas pričakata Franci in Lučka, katera sta nas že po poti na Kanjavec tako »nažgala«, da sta se nazaj grede lahko povzpela še na Vršak in bila navkljub temu nazaj pred nami. Hvala bogu. Tako sta lahko vsaj ponovno zakurila v štedilniku in še pričakala Gorana, kateri se nam je tega dne pridružil na planini.
Najlepše po turi pa je, ko ti vse »pade dol« in ravno to, se nam je dogodilo na soncu pred kočo, kjer smo se martinčkali vse do poznega popoldneva, ko so nas želodci opomnili, da bo čas, da stresemo vase kaj toplega. Bogat menu, je tega dne nudil kosilo s tremi hodi. V prvem Knorrovo plastično goveja župo iz vrečke, v drugem konzervirane vampe in prebranec, skupaj pomešano v nekaj, za kar smo upali, da bo sprejemljivo. In je bilo. Bilo je celo zelo dobro. Tako dobro, da bomo v bodoče takšne eksperimente še nadalje propagirali, zavestno zanemarjajoč dejstvo, da je lakota najboljši kuhar in je vse kar scmariš v takšnem momentu tudi užitno. Za sladico v tretjem hodu, pa še narezane domače klobase, sir, česen in vse, kar se je še valjalo po nahrbtnikih in ni bilo namenjeno zajtrku za naslednji dan. Ni kaj, nazaj ne bomo nosili.
Prešerne volje še malce razvlečemo večer ob mizi tako, da še zapojemo ob kitari, katero sem našel skrito za omaro, si stresemo možico anegdot in spominov iz preteklih tur, nato pa začuda, že malo po deveti, zlezemo vsak v svojo spalno vrečo in pričnemo z »drvarsko tlako žaganja drv«.
Petek, 26.marec:
Ponovno prekrasno jutro, ponovno obet sončnega in toplega dne. Ni kaj, vreme nam služi. Gretje velikega lonca s čajem, kuhanje kave in žuljenje preostanka hrane namenjenega zajtrku ter pakiranje nahrbtnikov za turo pred odhodom. Tokrat na Ograde, hrib nad nami, na katerega pot po jugovzhodnem delu, dobro pozna Franc.
Sprva čez redek gozd, nato še čez tečen skok, za preskok katerega si moramo nadeti dereze in v roke vzeti cepin. In ko ga stresemo, se pred nami odprejo gola vršna pobočja katera dajejo slutiti, da bo spust po njih blizu desetice na ocenjevalni lestvici. Ne traja prav dolgo, da pridrsamo na vrh, na njem naredimo nekaj spominskih fotografij nato pa se predamo enemu samemu užitku ob smuki navzdol in vsi smo složni v zaključku, da tako dobre smučarije že dolgo časa nismo imeli. Pravi razlog torej, za dobro voljo na turi, saj se nam je tokrat resnično vse poklopilo. Edino, kar nam ni bilo po godu je bilo to, da smo bili prehitro nazaj, vse ostalo pa za juhuhu.
Pospravimo po koči in nabašemo osebne stvari vsak v svoj nahrbtnik ter se podamo proti planini Pri Jezeru, od tam pa nazaj po poti pristopa do avtomobilov v Stari Fužini, kjer nas pričakata Franci in Lučka, katera sta namesto na Ograde ubrala svojo turo čez Konjske police na Zadnji Vogel, z njega po dolini Za Kopico na Dedno polje in od tam na planino Pri Jezeru ter navzdol v Staro Fužino. Še malo debatnega krožka, hvaljenje razmer in dobre družbe, nato pa vsak proti svojemu domu.
Franc Intihar, Tomaž Groboljšek – Finta, Goran Turudič - Gogi, Miha Praunseis, Franci Razpet z Lučko, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Malo za nazaj...
- Podrobnosti
- Ustvarjeno 23. 03. 2021
- Napisal Janč
Pošteno povedano sem pričakoval, glede na opevanost obiskov v njej, da bodo v grapi lepo nadelane "štapne", a jih je v predhodnem dnevu in noči, novozapadli sneg skoraj popolnoma prekril. Le tu pa tam, se dajo naslutiti in od potuhe tako ne bo nič. No ja, tako pač imamo in po takem sva pririnila na vrh. Vseeno pa, so bile razmere v grapi odlične, saj je pod tisto dobro pedjo sveže zapadlega snega, bila podlaga trda. Pa še sonce naju je pričakalo na grebenu ter naju ogrevalo vse do vstopa v Zahodno (sestopno) grapo, po kateri sva potem odsmučala nazaj na Šentlanski plaz ter z njega še na Zelenico, kjer pa so bile duri koče zaprte in ni bilo nič ne od kave, ne od piva, zato se dolgih nosov spustiva po smučišču do avta in nato domov.
Do nedelje, 21.3., sta se najina nosova skrčila na normalno velikost, zato jo tokrat ubereva pod Kriško steno. Niko je že nekaj časa planiral, da bi s seboj peljal sina Nejca, kateremu bi to bil prvi turni smuk in smiselno je, da se za prvega izbere lažja a vseeno lepa tura. Ponoči je ponovno nekoliko poprhalo po hribih, kar daje slutiti, da bomo vozili po mehkem. Ker je pod Kriško znana turna romarska pot, smo zgodnji, a še vedno ne toliko, da bi lahko parkirali pod ruskim križem, pač pa dva ovinka višje. Navkljub temu, da se mi oz. se nam to redko dogodi, se nismo preveč ubadali s tem, saj smo na dilce skočili praktično takoj, kar je za mesec marec presenetljivo.
Srečanje z znanci, namenjenimi v Dnino in proti Poncam, kratek pogovor z njimi, potem pa drsajočih korakov navzgor do pod stene. Z Nikom, kateri bo za uvajanje Nejca potreboval malce več umirjenosti in časa se dogovoriva, da bom sam »potegnil« naprej, do pod stene in ju tam počakal. A je to čakanje le bilo premrzlo in predolgo, zato odsmučam nazaj, jima vmes, ko ju zagledam še zatulim, da se snidemo pred kočo v Krnici, nato pa se zapodim povsem levo pod steno v graben, kateri me še ves deviški pričaka, da potegnem špure po njem. Začuda, da tod še ni bilo nikogar v temu dopoldnevu, saj so pogoji za mučarijo redko tako dobri.
Pred kočo v Krnici se zvalim na klop ob vhodu, počasi žulim čaj iz termoske in na ta način dočakam, da se pritrkljata moja dva, s katerima potem odpeljemo še tistih nekaj minut, kolikor se da navzdol, nato pa s smučmi na rami še do avta. Zadovoljen Nejc, zadovoljna midva z Nikom.
Niko in Nejc Škrabanja, Jani Vozel - Janč
Matr' je blo dobr...
- Podrobnosti
- Ustvarjeno 09. 03. 2021
- Napisal Janč
Jasno a mrzlo jutro obeta, da bomo doživeli lep dan in, da nam na poti navzgor ne bo prevroče. Vsaj nekaj časa ne. Vse do prihoda iz gozda na pobočja Belščice, kjer slečemo odvečne jakne in si nataknemo smuči, ter oddrsamo po neskončni prečki v desno, proti vrhu Vajveža. In ker se je polegel in izpral tudi saharski pesek, kateri je še nedolgo nazaj kazil poglede v daljavo, se nam lahko Karavanke in Julijci ponosno bohotijo v vsej njihovi veličini, v tem kristalno jasnem, zgodnjem dopoldnevu.
Vsak zase, »klonka – klonka« napredujemo navzgor. Vsake toliko kdo izmed nas malce postane, ko poskuša sapa ujeti srce, katero prehiteva in je že daleč naprej, vsake toliko časa še malo prekolne prečko, kateri ni in ni videti konca, potem pa ponavlja in ponavlja vajo dokler slednjič, družno le ne stojimo na vrhu.
Mraz je popustil, sonce pripeka na polno in vroč čaj iz termos steklenice dela idealno družbo pogledom po okoliških vrhovih. Na pobočju Stola je videti kar nekaj somišljenikov in verjamem, da bodo v smuki navzdol uživali v enaki meri kot mi, saj je podlaga trda, na njej pa tistih nekaj centimetrov novozapadlega snega ispred dneva nazaj, kateri omogoča vijuganje »kot po putru«. Pa tudi zakaj bi se nazaj grede peljali po smeri pristopa, če pa je snežišče s strmino pod nami preveč mamljivo, da ne bi razdevičili svežega snega na njej, vse to, pa bo prepričljivo odtehtalo ponoven vzpon navzgor do Kamnitnika, s katerega se nameravamo skozi Medji dol spustiti vse do izhodišča.
Hja, sliši se lepo, a je rodeo, kateri nas je čakal, bil povsem druga poezija od lahkotnega vijuganja še nedolgo nazaj po osončenih strminah. Severne strani so kot po pravilu senčnate, trde in razbrazdane od plazovin. In tako je tudi bilo. Lepota in estetika zavojev sta bili v trenutku pozabljeni, vsak zase smo bili boj v želji čimprej navzdol. Še posebno skozi gozd, v katerem je bilo potrebno tudi malce suhega »štanfanja« po travicah in telohu, kateri je ponekod že pokukal na plano. In ko smo se naveličali podrsavanja, zdrsavanja, preskakovanja in zaletavanja, smo sneli smuči in zadnji kilometer do konca odpešačili. Načeloma bi se s smučarijo še dalo, a moraš vedeti kje, predvsem pa imeti za kaj takega tudi voljo. Mi je enostavno nismo imeli več.
Se nam pa je povrnila takoj ob kombiju, ko smo z sebe zmetali opremo, preobuli utrujene podplate v mehke superge in ko je Joc, iz skrivnega predala pod sprednjim sedežem potegnil pivo presenečenja. Nič lepšega, kot tako zaključena tura.
P.S.
Sicer se je potem dogajalo še marsikaj, vse v superlativih, a naj to ostane kot interna ferajnovska dogodivščina, katera se je zaključila ob ravno pravem času, da smo domov prišli še pred uro, katera v sedanjem času omejuje prosto gibanje.
Tomaž Groboljšek – Finta, Jože Repina – Joc, Tadej Groboljšek, Anže Repina, Gašper Namestnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Ojstrica in tam, blizu nje
- Podrobnosti
- Ustvarjeno 05. 03. 2021
- Napisal Janč
Za vzpon na Ojstrico, tega dne nekako nisem imel prave volje, zato se odločim, da medtem, ko se nanjo odpravijo preostali, naredim krog Dedec, Vežica, Vršiči, Presedlaj in od tam direktno nazaj do Vratc, kjer bom počakal na ekipo. Ker sem imel v svojem krogu obilo »na gor« in pa »na dol«, mi je bilo kar malce žal, da nisem odšel z njimi, če že zaradi drugega ne, pa zaradi pogostega snemanja in ponovnega natikanja kož, čegar sem se s časom počasi tudi naveličal. A tako je, vse zahteva svoj davek. Če pa ga odmislim, je bil ta krog, zaradi idealnih vremenskih in snežnih razmer prav prijeten.
Z Vratc, na katera so se židane volje povzpeli še preostali člani ekipe (po njihovih besedah sodeč, je bila smuka z rame, 100m pod vrhom Ojstrice, odlična. Trda podlaga, z ravno prav odtajano skorjo in sonce, katero je ta dan »nažigalo« na polno), gremo sprva še malce navzgor, nato pa le odvijugamo proti Vodotočnemu jezeru, kjer jo z Vidom mahneva po prečnici proti sedlu med Tolstim vrhom in Desko, preostali trije pa vriskajoč odpeljejo še tistih dobrih sto višincev navzdol do jezera in se nama ponovno pridružijo nekoliko kasneje pod vrhom Deske, od koder skupaj odsmučamo nazaj na planino Podvežak in z nje po gozdu in cesti do izhodišča.
Tukaj končno sledi zasluženo pivo iz zamrzovalne torbe, s katerim nas počastita Pero in Doga, krajša debata o dolgi a vseeno užitkarski turi, pa lavinskih žolnah in nenazadnje, o prepotrebnem vzdrževanju opreme, katera vpliva na hitrost spusta po snežnih strminah. Nato še eno pivo iz torbe, pozdrav in domov.
Pero, Doga, Rok M., Vid, Janč
