Pobeg na toplo
- Podrobnosti
- 22. 11. 2021,
- Vid Tilia
Sobota je bila za vse kar naporna (tako ali drugače). V nedeljo nas je sicer nekaj manj navez še splezalo po eno smer. Za zaključek še malo frikanja in nato proti domu. Kakor sem izvedel, smo se vsi kar naplezali.
Še nekaj splezanih smeri: Akademski, Spit bull, Ča je od Draga je od Draga, Flex & Rex, Piksi & Diksi in še nekaj malo lažjih.
Udeleženci: Finta, Jero, Niko Š., Janč, Brzi, Niko V., Vid, Primož, Črt, Eva, Petra, Žan in Nejc.
Izpit za SP
- Podrobnosti
- 10. 11. 2021,
- Dare Juhant
Vid, čestitam in upam, da bi ti bo ta stopnička vzpodbuda na nadaljnji poti po stenah in gorah!
Dare
Da še na kratko, ne bo predolgo
- Podrobnosti
- 18. 10. 2021,
- Janč
Zato na kratko, da ne bo predolgo:
Sobota, 16.10.2021,
Gradiška tura,
sončno z rahlo burjo,
plezanje alpinisti s tečajniki in pripravnik s pripravnikom,
v povprečju dve smeri na navezo,
konec dober, vse dobro.
Dare z Petro in Žanom, Janč z Evo, Joe z Črtom, Gapo pa z Anžetom oz. obratno. V njunem primeru "cug - cug"...
No, pa začnimo
- Podrobnosti
- 04. 10. 2021,
- Janč
K sreči je bil tudi odziv posameznih članov alp. odseka primeren tako, da smo se lahko pri plezanju v miru posvetili vsakemu posameznemu tečajniku ter ga podučevali kaj in kako ob premagovanju vertikale. Navkljub jutranjemu mrazu in na trenutke zoprnemu vetru, nam je to dopoldne uspelo temeljito izkoristiti. Vsak tečajnik je lahko preplezal nekaj krajših smeri in odrešitelj njihovih bolečih rok in nog je bil dež, kateri je okrog poldneva pričel padati tako, da smo s plezanjem za ta dan tudi uspešno zaključili.
Dare, Jero, Niko, Janč, Vid, Gorazd ter tečajniki Petra, Eva, Žan, Rok in Nejc
Klasika v Mali Mojstrovki
- Podrobnosti
- 27. 09. 2021,
- Janč
K sreči me je "visečega kot smrkelj" in čakajočega na kogarkoli odrešil Primzi, kateri si je ob manjku letošnjih skalnih vzponov zaželel pozno poletne plezarije. Z veseljem je sprejel moj predlog, da odplezava staro klasiko, Severni raz Male Mojstrovke, kateri bo zanj, kot za mlajšega pripravnika prvič. Sicer sem imel še nekaj idej na spisku, vezanih predvsem na zahodno steno Šitne glave, a raz je na koncu prevladal iz preprostega razloga: Greva in ga zlezeva, da vidiš in občutiš kakšna je v njem plezarija ter koliko je podrt, potem pa (verjetno) zlepa ne boš več rinil vanj. Boš pa vedel kje je.
Sobota je idealna. Tako po vremenu kot po temperaturah, kar je čutiti tudi na Vršiču, kjer se že v zgodnjih jutranjih urah popolnjujejo parkirišča z gora željnimi. Nahitro pripraviva nahrbtnika in jo užgeva navzgor, vse do pod stene in pričetka smeri, katera v celoti sameva. Kakor kaže, sva in bova, še nekaj časa v njej edina, kar pa je tudi dobro, saj ne bova, navkljub pazljivosti, stresala kamnov komu na glavo. Ali pa kdo drug nama.
Za ogrevanje začnem kar po zajedi, nato pa čez razbit svet v levo in navzgor. Primož pa lepo in zanesljivo za mano. Več ali manj, se kasneje v celoti drživa raza in tudi pri originalnem prehodu smeri nekoliko v desno, še vedno vztrajava na njem. Koncu koncev, "vse poti vodijo v Rim", le da so ene daljše in ene krajše... Malo pred koncem smeri, pokukam še za meni dobro znano lusko, v kateri mi je pred dvema letoma ostal frend in katerega sem se to pot namenil izvleči. A ponovno ni šlo.
Razen poguljene kože na členkih prstov ga vsa možna bezanja, grebenja, tolčenja, stiskanja in preklinjanja niso spravila nikamor. Kakor kaže, mu je usoda namenila, da tam tudi ostane. Jbg...
Ker se nama ne mudi in ker naju nihče ne preganja, izpustiva levo potuho s prečnico na Hanzovo pot in smer zlezeva povsem do konca, še tista dva raztežaja po robu grape, kjer se smer uradno tudi konča. Pa še na sonce prilezeva, kar je tudi nekaj vredno. Na vrh Mojstrovke se nama ne ljubi, zato se spustiva po poti nekoliko navzdol, nato pa v desno, po meliščih nad Šitno glavo, nazaj na Vršič.
Ideja, da se na povratku oglasiva še v Koči pri Tonki naju mine takoj, ko se vrneva na parkirišče, saj komaj čakava, da zaradi drena in hrupa zapustiva prelaz in cesto pod njim, ter se ustaviva šele pri Danici v Dovjem, kjer se odštempljava pred odhodom domov in tako zaključiva z prijetno turo.
Primož Črne in Jani Vozel - Janč
Paklenica 2021
- Podrobnosti
- 18. 09. 2021,
- Jernej Groboljšek
Pot je bila dolga in posledice smo čutili cel naslednji dan. Vseeno smo se potrudili vsak po svoje in se z dnevom vrnili iz Aniča kuka. Zvecer smo seveda tarokiral pri Dinkaču, kar je postalo ritual vsak vecer.
Naslednji dan si je Rokač zaželel letenja, Joul pa je nabiral vajeniško dobo.
Z Markotam sva ponovno uzivala v skali, na vecer pa se nam je pridruzil se Joe z druzino in se takoj podal v skalo.
V soboto smo se Joe, Rokač, jaz in Marko zopet podali v Aniča kuk in suvereno zabluzili v Mosorači. Zaplet smo uspešno rešil in s tem zaključili plezalni del, saj smo nedeljo namenili uzivanju na plaži.
Plezal smo Funkcijo, Dreming the lost frend, Paparace, Celski steber, Severno rebro, Mosorasko z neko neznano kombinacijo in Akademsko.
Predvsem pa smo se imeli fino fajn. Lp
Vajolet stolpi
- Podrobnosti
- 10. 09. 2021,
- Finta
Pred nekaj dnevi pa Dare predlaga da greva ponovno pogledat tja...ja za dogovor sva potrebovala natanko 5 minut. Takšni dogovori so praviloma uspešni, nobenega zakaj, jutri...ob 11 uri dopoldan startava iz Ljubljane in se pripeljeva po 5 urah direktno v kraj Pera v dolini Val di Fassa in parkirava na parkirišču pri Žičnicah. Doživiva prvo prijetno presenečenje – parkiranje je zastonj.
Že pred tem sva na internetu naštudirala logistiko, ki pa se je tukaj podrla. Nobenega mini busa ni več za prevoz do koče Gardeccia – obstaja samo privat taxi in pa sedežnica Vajolet I + Vajolet II.
Izbereva prevoz z sedežnicama in pot pod noge...z zgornje postaje je do koče Re Alberto 2 uri in pol hoje. Do koče prispeva ob 19 uri in glej ga zlomka – drugo srečno naklučje. Oskrbnica Valerija pravi da sva »lucky men« - nimava rezervacije in dobiva zadnji dve prosti postelji...ampak samo za danes. Mislila sva ostati na koči sicer 2 dni, tako pa bo treba jutri dol.
No zjutraj začneva s plezanjem točno ob 7 uri zjutraj v prvem stolpu – Delago, smer po razu. Je kar mraz (blizu ničle), vstop je na višini 2700 m in meni se v prvih dveh raztežajih skoraj »zanohta«. Smer je fantastična mojstrovina legendarnega Tita Piaz-a - res nora plezarija direktno po razu, izpostavljenost popolna. V slabih 2 urah sva na vrhu – sledita dva spusta po vrvi direktno na vstop naslednje smeri.
Nadaljujeva po smeri Fehrmann – Perry na drugi stolp Stabeler. Tudi ta smer ima oceno IV+ in je fantastično izpostavljena, celo izven vertikale, je pa bila meni za odtenek težja od prvega raza.
Za smer porabiva približno 2 uri, imava pa problem po prvem spustu. Vrv noče za nama – zataknila se je in potrebno je bilo prečiti nazaj v smer in ponovno na vrh po zadnjem raztežaju...
Po uspešnem spustu zadaneva vstopno polico v Winklerjevo smer ( Winkler crack ) v tretjem stolpu in nadaljujeva po smeri. Čeprav je opevana »lepotica« se jaz s tem ne morem strinjati. Je bolj razbita od prvih dveh in zgornji kamin (smotan) mi je naredil kar precej problemov... Sledili so še štirje abseili, zadnji že v sodri...in prispeva v kočo.
Ker nimava več prenočišča se odpraviva v dolino, celo pot naju namaka dež in v dolino prideva popolnoma mokra, rezervnih oblačil tudi nimava. Pade odločitev – uspela nama je super tura in izpolnila se je dolgoletna želja - greva kar domov. Sledilo je še 6 ur nočne vožnje...
Lp Finta
