Nova centralna (IV+ 700m, Vzhodna smer (IV/III, 350m)
- Podrobnosti
- 22. 07. 2020,
- Bostjan
Pred nekaj tedni sem si le uredil dostop do objav na spletno stran. Staro uporabniško ime je bilo out. Hvala informatika Litija:)
Aktivni Janč pravi, da moramo tudi kaj napisat o naših doživetjih v tem koristnem skalnem svetu. Na morskem dopustu je cajt.
27. junija sva z Marušo plezala v Novi centralni smeri v Veliki Babi (IV+ 700 m). Smer je še vedno navrtana s svedrovci in poslastica plezanja na trenje. Smer je športno naravnana in svedrovci so večinoma tam kjer jih na težavnost potrebuješ. Edino zadnji raztežaj se mi je zdel malo krušljiv. Po sestopu čez Jenkovo planino pa sem dognal, da sem se že mali odvadil krušljivosti gora.
5. julija pa sva plezala Vzhodno smer v Mali Rinki (IV/III, 350m). Smer sva zlezla original po Miheličevem vodniku Slovenske stene. Smer je super in ravnopravšnja za vplezavanje in stik z pravo steno. Med plezanjem sem obujal spomine, ko me je Joul prvič peljal v smer in sva morala sestopit v polni bojni opremi, seveda v teku do koče na Okrešlju. Ko sva pridirjala do koče z ropotijo na pivo so se dekletom ... No sedaj koče ni več, upam, da jo čimpreje zgradijo.
Skupna tura - Bele Vode
- Podrobnosti
- 22. 07. 2020,
- Vid Tilia
Po jutranji kavi so se nam zjutraj pridružili še Tomaž, Franc, Niko, Primož, Matej in Marko. Sledila je pot proti Belim Vodam, kjer so padle odločitve kje in kaj se bo plezalo. Joe s Polono in Tomaž ter Marko so bili v Visoki Beli Špici. Dare, Lana, Niko, Matej, Joul in Maks so uživali v Mali Lojtrici (smer Ive-Piemontese). Rok in Gašper sta na isti gori zagrizla v smer Bulfoni-D'Eredita, prav tako sta bila v Mali Lojtrici tudi Franc in Primož. Jernej je dobil idejo, da bi si skrajšala naslednji dostop preko Srednje rampe v Lepi glavi, s katere sva preko rušja navzdol in grape navzgor »prišodrala« pod Visoko Polico in po Direttissimi na vrh.
Nato je sledil še sestop do avtomobilov in postanek pri Danici v Dovjem, kjer smo spili napitek proti krčem in opravili analizo. Super dan, super družba!
Franc Intihar, Tomaž Groboljšek-Finta, Sašo Borišek-Joul, Darko Juhant, Niko Škrabanja, Jernej Groboljšek-Jero, Rok Hostnik, Jože Vozelj-Joe in Polona, Marko Kos, Gašper Namestnik, Maks Štrus, Lana Bercieri Povše, Primož Črne, Matej Vidic in Vid Tilia.
Košir - Brelih
- Podrobnosti
- 13. 07. 2020,
- Janč
Dokaj hitro tistih nekaj raztežajev do stolpa levo nad nama, pa desna prečnica v kamin in potem iz kamina v kamin do tistega mokrega in algastega, za katerega sem glede na vreme pričakoval, da bo suh. Pa ni bil. No ja, ga pač zgrizem takšnega kot je in se v žaru boja zaženem še v previs nad njegovim zaključkom. Iskajočemu se klin tam nekje, kjer naj bi bil, se mi posveti, da sem ga "pihnil" in zarinil v težje kot je potrebno. Nekaj časa še motovilim in trmarim v njem, potem pa mi ne preostane drugega, kakor da splezam nazaj do konca kamina, od koder že lahko vidim sprva spregledano logično nadaljevanje smeri v levo in okrog vogala ponovno navzgor do gruščnate grape, po kateri v dveh raztežajih doseževa vrh.
Tam sledi ponovitev vaje ispred nekaj dni, torej užitkarjenje na mehkih travah in čudovit razgled naokrog. Skok še do izstopa iz Kranjske poči z namero, da preverim ali se tod slučajno nahaja moja manjkajoča vponka, a se žal ne. Še spust po poti navzdol, potem pa kar po melišču ispod Vratc na Vršič. Tokrat je tu mirneje in manj hrupno kakor preteklo nedeljo, zato se lahko lenobno spakirava in se po krajšem postanku pri Tonkini koči odpeljeva domov.
Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Kranjska poč
- Podrobnosti
- 07. 07. 2020,
- Janč
Konec pristopa po sneženem jeziku, je popestrila še krajna zev in pametneje bi bilo, če bi si vso opremo nadela še pred začetkom in ne na samem vstopu, kjer za tovrstne kolobocije ni bilo primernega prostora. Ampak z zadostno mero trme nama je tudi to uspelo. Potem pa lepa smer, bogato opremljena s klini in svedrovci na varovališčih ter užitkarska plezarija, katera poteka večji del vzpona v senci. Šele na robu stene, pred zadnjim raztežajem, pokukaš na sonce in žeja tako lahko počaka povsem do konca smeri, kjer te mehke travice in pol ure lenarjenja na soncu nagradijo za zgodnje dopoldansko telovadbo. In ko se potem, pijoč vodo po požirkih, še nasitiš poslušanja "jodlajočih" z poti na Malo Mojstrovko, pobereš kramo, pozdraviš ovčke in odbrziš nazaj na Vršič.
Od tam pa še hitreje, med vsem plehovjem, (elektro)biciklisti in motoristi do Dovja, kjer se pri Aljažu končno lahko oddahneš ob zasluženem pivu.
-----------------------------------------------------------
Jero: Kot vidiš sem oz. sva plezala, le z objavo sem nekoliko počakal ;))
Za slogan ferajna pa smo složni, da V skalni strmini pojejo klini!
Čestitke tudi vama z Gogijem za lep vzpon.
Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Zajeda Ekar-Jamnik
- Podrobnosti
- 05. 07. 2020,
- Jernej Groboljšek
Janč pejt kej plezat... al kaj smo že v Pakli sklenil, da bo nase geslo...????
Rit imaš vedno zadaj
- Podrobnosti
- 02. 07. 2020,
- Janč
V dneh od 24 do 28 junija, smo bili najbolj zagrizeni v Paklenici. Nekateri nastanjeni v kampu, tisti z družinami pa v apartmanih. Vse v odvisnosti od potreb in želj. Medsebojna razdrobljenost pa ni bila razlog, da se ob večerih nebi družili in se kolektivno praskali zaradi invazije komarjev, kateri so k sreči okrog desete čudežno izginili in se ponovno pojavili že navsezgodaj v naslednjem jutru, ter potem preko dne tečnarili do poznega večera.
Lepi in sončni dnevi, so bili za plezarijo celo prevroči in zgodnji prihod v kanjon nam je narekoval izbiro smeri, katere so bile v senci. Dopoldne te, popoldne pa tiste druge. A kakorkoli se obrneš, imaš rit vedno zadaj in slej kot prej si v smeri fasal vroče »cuge«, v katerih je sonce pošteno pripekalo in te s tem posledično tudi žejalo. Voda je vedno prehitro pošla, če pa ni, si jo kaj kmalu imel v nahrbtniku pretoplo in jo potem pil po tistih mlačnih požirkih, kateri te nikakor niso odžejali. Pomladanska ali jesenska plezarija v Pakli imata svoje prednosti glede prijetnih temperatur, poletna pa glede dolžine dneva. In smo ponovno tam, da je rit vedno zadaj…
Po Rokovi definiciji (Rok H.), izrečeni sedeč na pivih ob trgovinici, smo splezali – Vse! Po moji, pa skupno 12 smeri (eni več eni manj), različnih težavnostnih stopenj, poleg obvezne popoldanske frikarije, katero so si nekateri privoščili. Upoštevajoč dejstvo, da sta bila z nami tudi dva tečajnika, katera sta se dobro odrezala, nam ni bilo potrebno predolgo ropotati po lažjih smereh in smo lahko grizli tudi po nekoliko težjih tako, da smo uživali mi in po tem, ko sta se navadila »lufta pod ritjo« tudi ona dva. Najpomembnejše od vsega pa je, da je vse minilo varno in brez zapletov in da smo se vsi imeli dobro in nasmejano.
Jernej Groboljšek – Jero, Rok Hostnik, Rok Prelogar, Gašper Namestnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Na snegu in v skali
- Podrobnosti
- 15. 06. 2020,
- Janč
Čeprav je za pobočja pod Rinkami in Skuto, po katerih sva nedolgo nazaj robantila s Francem kazalo, da bodo zadnja turna smučarija v letošnji sezoni je vseeno primat tega naslova prevzel spust z Kölnbreinspitz - a, na katerega smo se odpravili v petek, 12. junija. Terminsko dokaj pozno, upoštevajoč, da je smuka tod najboljša v maju, takoj po tem, ko odprejo cesto do tod zgoraj. A ker Avstrija zaradi Koronavirusa dolgo ni odpirala svojih meja, smo bili primorani nestrpno čakati dan, ko se bo to zgodilo, potem pa na hitro podelati, kar je nižjega še na razpolago. In kaj je bolj primernega za krajšo zaključno enodnevno turo, kot klasika turnih smukov nad dolino Maltatal, katera z jezerom na njenem koncu, nudi idilično kuliso tukajšnje pokrajine.
Snega je bilo k sreči še dovolj, da smo nanj lahko stopili že kmalu po pristopu s parkirišča pred kočo Kölnbreinstüberl in nam tako ni bilo potrebno čmokodrati po mokrih travah in blatu med potočki odmrznjenega snega, kateri si tu in tam že utirajo svojo pot. Dež preteklega dne in mrzla noč sta na snežni podlagi naredila svoje, seveda nam v prid. Dobro utrjena in pomrznjena nas je spremljala vse do vrha oz. sedla s križem, od koder smo se v sončnem dopoldnevu nameravali spustiti nazaj v dolino. Pred tem, pa smo posedali na od sonca ogretih kamnih, kateri so že moleli izpod snega ter umirjeno in preudarno čakali, da snežna podlaga nekoliko odmrzne in nam s tem naredi smučarijo bolj uživaško.
Čas smo si krajšali tudi s premlevanjem dejstva, da smo tega dne na hribu v večini samo Slovenci. Vsaj po govoricah sodeč naj bi bilo tako. Za popestritev čakanja, pa je poskrbel še lokalni “Hanzi”, v do kolen spodvihanih kavbojkah, kateri je do tod prisopihal v klasičnih alpskih pancarjih in s smučmi še vedno varno shranjenimi v transportni vreči, katero je prenašal na rami. Ni kaj, sodeč po videnem “cvetke” po gorah, niso samo pri nas ;))
Nazaj grede, so nam bili klanci kot je v navadi ponovno prekratki in posledično je bilo tudi zavojev premalo. In če bi imeli voljo, pa je nismo, bi zadevo ponovili še enkrat. Vsaj v zgornjem, “popeglanem” delu. Tako pa smo raje oprali smuči in čevlje v potoku ob parkirišču in odšli v kočo, na kaj drugega, kot pivo. Zaključek sezone kot se spodobi, za sončen dan in usklajeno ekipo.
Tomaž Groboljšek - Finta, Peter Zupančič, Vid Tilia in Jani Vozel – Janč
---------------------------------------------------------------------------------------------
Brana, Spodnji steber IV/III, 300m
Za nedeljo, 14. junija, so bile napovedane nevihte, a v Kamniških šele popoldne. Do takrat, pa naj bi že bili iz stene in nas tako vlaga in kapljanje nebi več motile. Sliši se dobro a v realnosti je lahko tudi malce drugače.
Sobotni medsebojni telefonski klici in usklajevanje kdo gre in kdo ne. Več je takšnih kateri so za ne, ravno iz razloga spremenljivega vremena, a na koncu se nas le sestavi zanesljivih pet. Z Nikom bova medse vzela Gašperja, kateremu bo to kot tečajniku prvi vzpon v skali, Joe in Anže, pa naj tvorita »tišlarsko« navezo, če sta že oba iz iste branže.
Že doma se odločimo, da bomo plezali spodnji steber Brane in tako ni na poti do vstopa nikakršnega dvoma ali sprememb glede izbrane smeri. Joe in Anže zagrizeta naprej, nekaj kasneje za njima še mi. Po kratki debati v stilu: Ti? Jaz? Ti – jaz..., se Niko strinja, da prevzamem vodstvo naveze in z užitkom poplezam tistih nekaj prvih raztežajev po dobri skali vedoč, da mu je sedaj najverjetneje kar malo žal, da ni spredaj. Bo pa naslednjič. Saj se nama kaj takšnega ne dogaja prvič in sva tega že vajena. »Ankat adn, ankat adn«...
Gašperju gre dobro, Niko za njim bdi, da je vse narejeno kot je potrebno, sam pa vlečem štrike na štantih in pogledujem v nebo, katero se je na hitro pooblačilo. Iz Planjave tu in tam zaslišimo kakšen »Varujem!« to pa je tudi vse, kar poleg nas moti spokojnost dneva pred dežjem. Danes nas tod ne pleza veliko, še manj jih je, ki bi hodili spodaj.
Prve kaplje mi prično potrkavati po čeladi, nekaj njih se mi razlije po rokah. Sedaj pa bo. A ni. Še malo je zdržalo, še kakšnih 15 minut, potem pa je! In to ravno na delu, kjer se pričnenjajo travnate zaplate med skalovjem. Sprva pridušeno grmenje, nato strela, katera je užgala tja nekam na drugo stran, verjetno v Mrzlo goro, potem nekaj dežnih kapelj, pa sodra in še več, veliko več dežnih kapelj. Niko in Gašper se preobujeta v čevlje, sam pa v plezalnikih »kot po jajcih« čimprej oddrsam še tista dva, sicer lahka, a zaradi tu in tam prisotnih mokrih trav zoprna raztežaja do konca smeri in roba, od koder ju povarujem do izstopa. K sreči takrat preneha deževati in tudi oblaki okoli nas se razkadijo, zato v boljši vidljivosti uberemo najkrajšo pot z grebena do koče, kjer nas že kar nekaj časa čakata Joe in Anže.
Toliko časa še imamo, da se odžejamo in pospravimo opremo, potem pa čim hitreje navzdol. Druga porcija dežja namreč visi nad nami kot smrkelj, kateremu se uspe iscurljati na nas ravno, ko prispemo v Kamniško Bistrico. A takrat smo že v avtu, na suhem in na poti domov.
Jože Vozelj - Joe, Anže Repina, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik in Jani Vozel - Janč