• 
• 

Alpinistična šola 2020/2021

Podrobnosti

09. 09. 2020,

AO-Litija

• 
• 

Celodnevna v KSA

Podrobnosti

07. 09. 2020,

Vid Tilia

Kot pravi Finta so jesenski meseci pri njem vsako leto namenjeni plezanju grebenov, zato je prišel na idejo, da bi prečili enega od lepših in mogoče še kaj. Finta in Janč sta na »turo za stare mačke« vzela še mene in zjutraj v temi smo krenili proti Kamniški Bistrici. Od parkirišča smo s hitrim in vztrajnim korakom stopali čez Žmavčarje do bivaka pod Skuto. Ta del poti je zaznamovalo predvsem grizenje kolen in sončno vreme. Na bivaku pade odločitev, da si pot na Kranjsko Rinko skrajšamo z lažjo smerjo dolgih nožev, nato pa prečimo greben Rinka-Skuta z možnostjo dodatne smeri v Štruci. Ko pa le pridemo do pod stene (slabe 3h) pa je postalo zelo megleno in malce vetrovno. Smer dolgih nožev ni praktično nič opremljena, zato je bilo potrebno zabiti še kakšen klin, in še eden od teh je pri izbijanju odletel čez steno. Razgled z vrha Kranjske Rinke zaradi megle ni bil nič kaj poseben, zato smo hitro nadaljevali po grebenu proti Skuti. Greben Rinka-Skuta je lep z dokaj dobro skalo in na številnih mestih še posebej zračen. Čeprav je bila megla tako gosta, da bi jo lahko rezali s škarjami nam je vreme za nekaj trenutkov le ponudilo enkratne razglede. Eden lepših razgledov nam je bil dan pri prečenju Konja - drzno izpostavljenega stolpa tik nad ledenikom pod Skuto. Nato še nekaj poplezavanja in stali smo na vrhu Skute. Od razgleda prav tako ni bilo veliko, zato smo že dokaj pozni začeli sestopati proti bivaku in nato čez Zmavčarje nazaj v dolino. Tura za stare mačke je torej vsebovala dolg dostop, dolg sestop, staro klasiko (greben so prvič prečili leta 1907!) in seveda pivce v dolini. Kljub slabemu vremenu je bila tura odlična!

Smeri: Smer dolgih nožev (III), 130m in Greben Rinka – Skuta (IV/II)

Plezali: Tomaž Groboljšek-Finta, Jani Vozel-Janč, Vid Tilia

• 
• 

Dolomiti 2020

Podrobnosti

02. 09. 2020,

Dare Juhant

Živijo,

ker se noben ne javi s prispevkom o naši odpravi v Dolomite, bom jaz napisal novico, ki časovno sodi v pred pretekli vikend (21.-22.8.). Finta, Polona, Joe, Brzi in jaz smo plezali v Dolomitih. Že v četrtek popoldne sva šla tja midva z Brzijem in se ustalila v divjem kampu pod Passo Sella, kjer sva prav "udobno" presplala noč v šotorčku (Qechua 2s). Naslednji dan sva se odpravila plezat v južno steno Piz Cavazes, kjer sva bila najprej v smeri Tomassini-Rossi po prelepih pokončnih počeh in ploščah - čudovita in priporočljiva IV-ka, za katero je GV, ki je plezal poleg naju dejal, da si zasluži vsaj V-, če ne V (vodniki že vejo!), višina je 200m. Popolde sva šla še v Stegerjev raz v prvem stolpu Selle. Tudi zelo lepa smer, vendar ima na žalost zelo zglajen ključni del smeri  tik pod vrhom, ki pa je dobro opremljen (ocena IV+, 185 m).  
Ta dan so Finta, Polona in Joe plezali v Noulau na passom Giau, smer Dellago, V-, 250m!
Naslednji dan smo se reorganizirali in sicer tako, da so šli stričk Finta, Joe in Brzi plezat v Sas Pordoi smer Dibona, IV+, 600m in jo zelo pohavalili, da je res čudovita in jo moramo it plezat tudi ostali!!!!!
Midva s Polono pa sva se odpravila nad Passo Gardena in se povzpela po zavarovani poti na Grande Cir, ki je prav lepa gora z božaskim razgledom na dolomitske velikane, ne vidi pa se Piz Boe!
Bilo je tako lepo, da bo treba to pot še kdaj ponoviti!

• 
• 

Mal smo plezal, mal pa plohe zlagal

Podrobnosti

26. 08. 2020,

Janč

Pretekli vikend so nekateri naši uživali v Dolomitih, nekaj pa nas je ropotalo po ostenjih nad Okrešljem. Prvi bodo svoje vtise verjetno še opisali, sam pa bom na hitro obnovil doživetja, katera so nam popestrila preteklo soboto in nedeljo.

Po dobri stari navadi smo zopet zgodaj odrinili od doma tako, da smo bili že malo po osmi pod steno Male Rinke. V Igličevi opazimo navezi nekoliko višje od vstopa, a to Nika in Anžeta ne moti, da nebi vstopila vanjo, medtem ko se z Gašperjem, v izogib pretirani gneči v smeri, raje odločiva za Vzhodno. Ampak tudi tu ni kaj bolje. Lepo vreme in stare dobre klasike namreč rade privabljajo.

Mladca pred nama, nama odstopita vrstni red in tako se zapodiva za navezo treh Rašičank, katere so že dva raztežaja spredaj. Nekoliko kasneje, ko jih ujameva, ne čutiva več razloga, še manj pa interesa po prehitevanju. Pogledi nanje so zali, njihova plezarija pa tudi poteka tekoče in se nikjer ne zatika. In za nameček lahko tu in tam, še čebljamo na štantih vse do racepa smeri, kjer one zavijejo po originalnem izstopu skozi grapo, midva pa levo po izpostavljenih platah vse do vrha, kjer se raztegneva ne mehkih tratah in loviva sonce, kolikor ga je še. Preko Kamniškega sedla se namreč že spuščajo megla in oblaki, kateri napovedujejo poslabšanje. 

Po telefonu pokličeva Nika in Anžeta, ta pa javita, da se je pri njih v smeri, zaradi gneče navez nad njima, nekoliko zataknilo in da ju iz smeri ne bo še uro ali več, zato se počasi odpraviva nazaj proti Okrešlju. Med sestopom Gašperju še kažem smeri, katere se pričenjajo v Turskem žlebu potem pa se vsak zase molče prepustiva tečnemu sestopu po šodrasti podlagi vse do lesene bajtice, katera začasno zamenjuje pogorel Frischaufov dom na Okrešlju. Zasluženo pivo in s časom klepet in druženje navez, katere smo plezale v Rinkah in Turski gori. Pa tudi Niko in Anže se končno pritrkljata nazaj in čas je, da skupno udarimo po hrani, katero smo prinesli s seboj.

Niko se po kratkem prepričevanju odloči, da bo z nami prenočil na Okrešlju, četudi je nedeljska plezarija odvisna od razvoja vremena, saj je počasi že pričelo rositi. Vmes nas gostoljubni Beli (Zoran Belko) še poprosi, če lahko razložimo plohe, katere z žičnico neumorno vozijo do gradbišča za novo nastajajočo kočo in kanček dodatne rekreacije in prostovoljna pomoč pri gradnji (četudi še tako skromna) je še kako dobrodošla.

Večer je imel svojo moč, družba je bila prijetna, spominjala me je na stare čase, ko smo se v kočah po plezariji znali dodobra nasmejati in poveseliti, zato smo "v rjuhe" popadali šele proti drugi uri zjutraj. Nekaj ur spanca, nato pa pokonci v čemerno jutro, v katerem so oblaki viseli nad nami in napovedovali da bo iz njih kaj padlo, ali pa tudi ne. Pretirane želje po plezanju zaradi teh spoznanj ni bilo, da bi nas močilo kje v steni ali pri sestopu nam ni dišalo, zato smo raje uživali ob kavi in jajcih z ocvirkih, katere nam je spekel Gašper. Zajtrk na hlodih ob zimski "sobi", še malo premetavanja plohov kateri so z svežo pošiljko prispeli do tod, potem pa počasi navzdol. Počasi midva z Nikom, Gašper in Anže pa precej hitreje, zato sta bila za nagrado deležna natovarjanja dodatnih plohov na žičnico spodaj, nad parkiriščem. Da jih bomo, smo že zgoraj obljubili Celjanom, kateri so se počasi pričeli zbirati na gradbišču in pripravljati teren za sredino akcijo, ko bodo ob pomoči helikopterjev pričeli dostavljati še preostali potreben material za gradnjo nove koče.

Na parkirišču po pričakovanju gneča. Eni samo do slapa Rinka, eni do Orlovega gnezda, preostali pa celo do Okrešlja. Tistih za kam višje in dlje ni bilo opaziti. Verjetno je temu botrovalo vreme. Za nas pa najbolje, da pobegnemo proti domu. V Lučah še postanek, kava in potegnitev črte pod dogodki, kateri so nas spravljali v dobro voljo. Fino je bilo!

Niko Škrabanja, Anže Repina, Gašper Namestnik in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Storžičeva Kramarca

Podrobnosti

19. 08. 2020,

Jernej Groboljšek

V nedeljo smo Jože Vozelj-Joe, Tomaž Groboljšek-Finta in Jernej Groboljšek plezali Kramarco v Storžiču. Ker smo bili hitri in bili na vrhu se pred poldnevom, smo se hitro odjavili pri koči in se celo popoldne zataknili v Ljubljani. Tako smo imeli vele celodnevno turo. Lp

• 
• 

Ne pivo, radler!

Podrobnosti

17. 08. 2020,

Vid Tilia

V soboto zvečer smo Niko, Janč, Primož in jaz krenili proti dolini Vrat. Prespali smo v Šlajmerjevem domu, kjer smo bili praktično sami. Zvečer smo ob pivu prebirali vodnike in razglabljali o preteklih in bodočih plezalnih podvigih. Po kratki noči ob 4:00 budilka in »auf«. V temi in zelo soparnem vremenu smo s hitrim korakom že malo zadihani prispeli do vstopa v smer. Da gremo v kratko nemško je bilo dogovorjeno že v petek. Čeprav je bila vremenska napoved stalno tako-tako, je bila prva polovica dneva zares uživaška. Plezali smo po mojem mnenju hitro, saj nemška namreč nima težkih mest, kar je za dobrih sto let staro smer pričakovano. Do Nemškega turnca smo se vsi kar luštno naplezali. Tudi izstop po Zimmer-Jahnu je bil v prvem planu, vendar pa so se tu zadeve malo obrnile. V trenutku smo se znašli v meglenem oblaku, ki je dopuščal vidljivost le nekaj metrov. In smo iskali. In iskali. Pa gledali skice, brskali po Nikotovem spominu in klicali Finto za napotke. Malo levo, malo desno, malo gor in dol. Čas je tekel, megla pa še vedno gosta, vmes še malo dežja. Janč in jaz sva krenila po ozki gladki grapi, Niko in Primož pa levo po lažjem svetu do pod Črnih plošč. Malo bolj smo se »pretegnili« in zabili kakšen klin, vendar je šlo. Pa še megla se je vmes razkadila. Nato še prečka po polici in zadnji cug. Sledil je krajši počitek in »NAJLEPŠI« del dneva-sestop čez Prag. Žejne in lačne so vsakih petdeset metrov tolažili le prav nič boječi gamsi in kozorogi. Po treh urah pa še na pijačo v Aljažev dom in proti Litiji. Ker je Primož zaprisežen pivec radlerja, nas je v dolgi debati prepričal, da je namesto piva bolj koristen ta napitek. Hmm…

Smer: Kratka nemška IV-/III 800 m
Plezali: Niko Škrabanja, Jani Vozel-Janč, Primož Črne in Vid Tilia