• 
• 

Pričetek alpinistične šole AOL 2019/20

Podrobnosti

22. 10. 2019,

Janč

V začetku letošnjega oktobra, smo pričeli z alpinistično šolo za sezono 2019/2020, v katero se je vpisalo šest tečajnikov. Poleg prvih dveh predavanj, vaje in spoznavne ture, smo se odločili, da tečajnike v nedeljo, 20.10.2019, odpeljemo še na turo z namenom prečenja grebena čez Može na Palec.

Napoved, da bo vreme sicer "tako-tako" ni ravno držala, saj od tega "tako-tako" ni bilo praktično nič. Že na Ljubelju nas je pričakala nizka oblačnost z rosenjem in bolj kot smo rinili navzgor, gostejša je bila megla. Upanje, da jo bo veter kateri je veselo pihal le pregnal se ni uresničilo in na vstopu kjer se grebensko prečenje prične, smo zato raje obrnili. Bomo pa drugič, ko nam bo greben ponudil lepše razglede kakor pa bi bili današnji, ko ne vidiš dlje od desetih metrov in od ture kod takšne, upoštevajoč pri tem še varnost tečajnikov, nebi imeli prav veliko.

Čaj in "štrudl" v koči na Zelenici, potem do prvih skal, kjer se odločimo dan iskoristiti vsaj za praktične vaje. Zabijanje in izbijanje klinov, izdelava sidrišč, gibanje naveze, sidrišča za spust in spust po vrvi.

No ja, nekaj pa je le bilo in dan ni šel v nič.
Zadovoljni smo bili alpinisti, zadovoljni so bili tečajniki. Čeprav vsi skupaj nekoliko mokri in prepihani. A tako pač je.


Jernej in Tomaž Groboljšek, Niko Škrabanja, Jani Vozel - Janč
ter podmladek: Gašper Namestnik, Matej Vidic, Primož Črne in Vid Tilia

• 
• 

Slovenska smer v Steni

Podrobnosti

14. 10. 2019,

Janč

Za soboto, 12. oktober, je napovedan lep in topel dan. Prvotni plani kako ga iskoristiti, so se mi brez slabe vesti sesuli v tistem trenutku, ko me je v petek zvečer poklical Finta in predlagal, da greva preverit, ali se je njegov komolec na desni roki vnesel z bolečinami, katere so ga v njem mučile zadnji mesec. Nič posebnega, nekaj lažjega za užitkarjenje in test gibljivosti roke.

Med grebensko turo kjerkoli in recimo Slovensko v Steni, je prevladala slednja in zjutraj sva jo že veselo mahala mimo Aljaževega doma pod vstop v smer. Pričakovanja, da bo v njej že kdo pred nama (ali pa za nama) se niso uresničila in tako sva jo lahko v celoti imela sama zase. Potrebe po navezovanju ni bilo in v uživaškem poplezavanju sva jo vsak zase pohrustala v dobrih dveh urah. Seveda brez nepotrebnega ustavljanja in zavlačevanja. Le tam, pod Bučarjevo steno postojiva zgolj toliko, da zabeleživa najin mimohod v vpisno knjžico, katera je ta dan samevala v "ta plehnati skrinci". Potem pa ponovno veselo navzgor, kjer naju je na vrhu smeri pričakalo sonce in s tem razlog, za poležavanje na toplem.

Sestopila sva po poti čez Prag, se vmes nagledala kozorogov kateri se niso dali kaj dosti motiti zaradi najine bližine in ob treh popoldne že stresla hladno pivo na osončeni terasi Aljaževega doma. Jaz z desno, Finta pa z levo roko. Razlog je znan. Še vedno nekoliko razbolen komolec ;))


Tomaž Groboljšek - Finta in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Dušanov steber

Podrobnosti

28. 09. 2019,

Janč

Preko vikenda me čakajo družinske obveznosti, vreme ne bo ravno najboljše, edina možnost za plezanje je torej petek, 27. septembra, za katerega je tudi vremenska napoved dobra.
Z Vidom se v četrtek, pozno popoldne, odpeljeva v Logarsko dolino in od tam peš na Okrešelj, kjer naju v temi pričaka topla koča in v njej vedno nasmejan in prijazen Beli (Zoran Belko). Varianta večernega prihoda v kočo je v primeru, da ti to dopuščajo možnosti, meni vedno ljub izbor. Saj ne, da mi je zaradi hribov težko vstajati (živalsko) zgodaj, a malce dlje pospati v topli postelji, pa tudi ni za v nemar. In ker se z Belijem srečamo po daljšem času, je tudi tem za pogovor v izobilju tako, da se odpravimo spat šele malo pred polnočjo.
 
Petkovo jutro obeta lep dan in že pred sedmo uro jo zagrizeva v hrib ter kasneje skozi Turski žleb, sredi katerega je vstop v Dušanov steber v Mali Rinki. Praviloma bi moral biti Gregorinov steber, saj ga je Gregorinov Janez kot prvi preplezal že leta 1929. Gradišnikov Dušan in Ogrinov France, pa sta v avgustu leta 1937 smer kot prva ponovila. A nekako se je ta Dušan bolj usidral med plezalci in Janezu tako čast in slavo za prvenstveni vzpon pojejo le redki poznavalci in pa tisti, kateri do tega spoznanja pridemo ob podrobnejšem prebiranju opisa smeri.
Skratka, steber je Dušanov in vzpon po njemu bo ravno pravšnji za eno od Vidovih začetniških letnih smeri.

Jutranji hlad v spodnjem delu senčnega žleba kmalu prežene telovadba po stebru navzgor, za dodatek toplote pa poskrbi še sonček, kateri naju obsije že v tretjem rastežaju. In ker je na toploti prijetno, si jo dodatno naložim še z mlatenjem po "Jeseničanih", katere veselo zabijam na varovališčih, potem pa štafetno palico prepustim Vidu, kateri ponovno klofa po njih pri izbijanju. No ja, dva sva (mi je) pustila notri, saj se nikakor nista vdala. Naj bo..., bo pa vsaj "štant" dobro opremljen za tiste, kateri pridejo za nama. Saj je tudi meni ljubo, kadar so klini zabiti tam, kjer morajo biti. A tukaj žal niso bili, razen dveh, katere sem našel. Enega v prvem in enega v drugem raztežaju.

Ker je sama smer relativno kratka, se kmalu po izstopu iz nje lahko v miru predava lenarjenju na tratah pod vrhom Male Rinke. Nikakršne potrebe po naglici ni in tudi čas naju ne preganja. Vid skoči še na vrh Rinke, sam pa medtem pospravim opremo in s koščki kruha nahranim fehtarske kavke, katere me obletavajo. Po njegovem povratku, se počasi odkotaliva navzdol, skozi, vsaj zame, vedno tečen sestop po Turskem žlebu. Nekako mi ta žleb ni ravno simpatičen, s tistim meliščem iz drobnega zbitega peska, na katerem imam neprestan občutek, da korak ni ravno zanesljiv in da bom slej kot prej telebnil po tleh. Ampak tudi to mine in po slabi urici hoje, me v boljšo voljo spravi kava na Okrešlju. Še kratek klepet z Belijem ob njej, potem pa ponovno po poti navzdol, mimo Rinke in proti domu.

Na štajerskem koncu uživala: Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Na morje v Paklo

Podrobnosti

22. 09. 2019,

Jernej Groboljšek

V okviru dopusta sem tudi nekaj plezal.
V nedeljo me poklice Joul in vprasa kje sem, da je on ze v Pakli. No v ponedeljek se snidema in mi pove, da je plezal Nosoroga z boljso polovico ter da ima zame soplezalca. Predstavi mi Rudija iz AAO, ki predlaga Velebitasko in takoj sem za. Zjutraj z Joulom pokofetkava, opremi pa me se s kartama za kanjon. Hvala Joul za karte in soplezalca. 
No uglavnem Rudi se je odrezal z odliko in kaj kmalu sva na pivu v kanjonu. To je bil njegov zadnji dan, prav tako je Joul nadaljeval pot v BIH. 
V cetrtek me zopet zasrbijo prsti in jo picim najprej v Oliver Dragojevica, pol pa se v Josipa Debeljaka, ki sem si ga ogledal na sestopu. Sledilo je se obvezno pivo v kanjonu.  
V petek sem se samo setkal po kanjonu, sem pa spil obvezno pivo pod Debelim kukom.
V soboto pa sem zopet zakopal v skalo in splezal Izduzeno rebro in Ranozoreci. Odhitel sm se na pivo iz steklenice in ga picil na plazo. 
Kljub temu da sem zacel plezat smeri, ki so blize plazi kot Anica kuku, sem nadvse uzival in upam da se kmalu spet vrnem. Lp

• 
• 

Zeleniške špice 2

Podrobnosti

22. 09. 2019,

Janč

V soboto, 21.9., sem šel z Vidom preverit Jernejevo trditev, ali je na Zeleniških špicah res tako čudovito. Je! Luna je bila žal že daleč od polnosti, zato pa je preko dneva za plezarijo bilo idealno jasno in toplo vreme. Ker jo potem nisva porinila še na Planjavo in Kamniško sedlo na pivo, sva se morala zadovoljiti z sestopom v Repov kot in mrzlo vodo iz tolmuna.

Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Zeleniške špice

Podrobnosti

16. 09. 2019,

Jernej Groboljšek

V petek 13. in mislim da tudi na polno luno, sva s Finto plezala Zeleniške špice. Bilo je čudovito, zato sva jo porinla se na Planjavo in na Kamnisko sedlo na pivo. Lp