Matr' je blo dobr...
- Podrobnosti
- 09. 03. 2021,
- Janč
Jasno a mrzlo jutro obeta, da bomo doživeli lep dan in, da nam na poti navzgor ne bo prevroče. Vsaj nekaj časa ne. Vse do prihoda iz gozda na pobočja Belščice, kjer slečemo odvečne jakne in si nataknemo smuči, ter oddrsamo po neskončni prečki v desno, proti vrhu Vajveža. In ker se je polegel in izpral tudi saharski pesek, kateri je še nedolgo nazaj kazil poglede v daljavo, se nam lahko Karavanke in Julijci ponosno bohotijo v vsej njihovi veličini, v tem kristalno jasnem, zgodnjem dopoldnevu.
Vsak zase, »klonka – klonka« napredujemo navzgor. Vsake toliko kdo izmed nas malce postane, ko poskuša sapa ujeti srce, katero prehiteva in je že daleč naprej, vsake toliko časa še malo prekolne prečko, kateri ni in ni videti konca, potem pa ponavlja in ponavlja vajo dokler slednjič, družno le ne stojimo na vrhu.
Mraz je popustil, sonce pripeka na polno in vroč čaj iz termos steklenice dela idealno družbo pogledom po okoliških vrhovih. Na pobočju Stola je videti kar nekaj somišljenikov in verjamem, da bodo v smuki navzdol uživali v enaki meri kot mi, saj je podlaga trda, na njej pa tistih nekaj centimetrov novozapadlega snega ispred dneva nazaj, kateri omogoča vijuganje »kot po putru«. Pa tudi zakaj bi se nazaj grede peljali po smeri pristopa, če pa je snežišče s strmino pod nami preveč mamljivo, da ne bi razdevičili svežega snega na njej, vse to, pa bo prepričljivo odtehtalo ponoven vzpon navzgor do Kamnitnika, s katerega se nameravamo skozi Medji dol spustiti vse do izhodišča.
Hja, sliši se lepo, a je rodeo, kateri nas je čakal, bil povsem druga poezija od lahkotnega vijuganja še nedolgo nazaj po osončenih strminah. Severne strani so kot po pravilu senčnate, trde in razbrazdane od plazovin. In tako je tudi bilo. Lepota in estetika zavojev sta bili v trenutku pozabljeni, vsak zase smo bili boj v želji čimprej navzdol. Še posebno skozi gozd, v katerem je bilo potrebno tudi malce suhega »štanfanja« po travicah in telohu, kateri je ponekod že pokukal na plano. In ko smo se naveličali podrsavanja, zdrsavanja, preskakovanja in zaletavanja, smo sneli smuči in zadnji kilometer do konca odpešačili. Načeloma bi se s smučarijo še dalo, a moraš vedeti kje, predvsem pa imeti za kaj takega tudi voljo. Mi je enostavno nismo imeli več.
Se nam pa je povrnila takoj ob kombiju, ko smo z sebe zmetali opremo, preobuli utrujene podplate v mehke superge in ko je Joc, iz skrivnega predala pod sprednjim sedežem potegnil pivo presenečenja. Nič lepšega, kot tako zaključena tura.
P.S.
Sicer se je potem dogajalo še marsikaj, vse v superlativih, a naj to ostane kot interna ferajnovska dogodivščina, katera se je zaključila ob ravno pravem času, da smo domov prišli še pred uro, katera v sedanjem času omejuje prosto gibanje.
Tomaž Groboljšek – Finta, Jože Repina – Joc, Tadej Groboljšek, Anže Repina, Gašper Namestnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Ojstrica in tam, blizu nje
- Podrobnosti
- 05. 03. 2021,
- Janč
Za vzpon na Ojstrico, tega dne nekako nisem imel prave volje, zato se odločim, da medtem, ko se nanjo odpravijo preostali, naredim krog Dedec, Vežica, Vršiči, Presedlaj in od tam direktno nazaj do Vratc, kjer bom počakal na ekipo. Ker sem imel v svojem krogu obilo »na gor« in pa »na dol«, mi je bilo kar malce žal, da nisem odšel z njimi, če že zaradi drugega ne, pa zaradi pogostega snemanja in ponovnega natikanja kož, čegar sem se s časom počasi tudi naveličal. A tako je, vse zahteva svoj davek. Če pa ga odmislim, je bil ta krog, zaradi idealnih vremenskih in snežnih razmer prav prijeten.
Z Vratc, na katera so se židane volje povzpeli še preostali člani ekipe (po njihovih besedah sodeč, je bila smuka z rame, 100m pod vrhom Ojstrice, odlična. Trda podlaga, z ravno prav odtajano skorjo in sonce, katero je ta dan »nažigalo« na polno), gremo sprva še malce navzgor, nato pa le odvijugamo proti Vodotočnemu jezeru, kjer jo z Vidom mahneva po prečnici proti sedlu med Tolstim vrhom in Desko, preostali trije pa vriskajoč odpeljejo še tistih dobrih sto višincev navzdol do jezera in se nama ponovno pridružijo nekoliko kasneje pod vrhom Deske, od koder skupaj odsmučamo nazaj na planino Podvežak in z nje po gozdu in cesti do izhodišča.
Tukaj končno sledi zasluženo pivo iz zamrzovalne torbe, s katerim nas počastita Pero in Doga, krajša debata o dolgi a vseeno užitkarski turi, pa lavinskih žolnah in nenazadnje, o prepotrebnem vzdrževanju opreme, katera vpliva na hitrost spusta po snežnih strminah. Nato še eno pivo iz torbe, pozdrav in domov.
Pero, Doga, Rok M., Vid, Janč
Vse temelji na zaupanju
- Podrobnosti
- 01. 03. 2021,
- Vid Tilia
Čeprav gužve zaradi vremena ni bilo pričakovati, na Okrešlju srečamo še nekaj smučarjev. Med njimi tudi dva Hrvata, katera ste se odpravljala v Turski žleb. Še dobro, da jih je nekdo izmed nas prepričal, da je izbira Savinjskega sedla bolj smotrna.
V nadaljevanju so se izmenjevale smuči in dereze, saj je bila podlaga res trda in nevarna za zdrs. Vmes je še malo snežilo in vreme se kljub napovedi ni izboljšalo. Ob prihodu na Savinjsko sedlo smo na hitro spili požirek čaja in pospravili kože, saj je bil zaradi vetra hudičev mraz. Niko je odlomil vez tako, da je prvo strmino prehodil, ostali pa smo odsmučali po ledeni in trdi strmini navzdol. Nižje je bila smuka solidna in hitro smo bili nazaj na Okrešlju. Ker je še vse zaprto smo spili še nekaj čaja in krenili s smučmi nazaj v dolino. Nad slapom srečamo še dva policista, ki smučata navzdol in opozarjata pohodnike, ki v supergah rinejo na Okrešelj.
Ko pridemo na zgornje parkirišče zagledamo samopostrežen hladilnik, ki temelji na zaupanju. Iz njega vzameš pijačo in v skrinjico vržeš denar. Kar se nas tiče je ideja, ki temleji na zaupanju in poštenosti super, če pa bo ekonomska bilanca obstoj hladilnika ohranila pa še toliko bolje!
Ko odsmučamo po cesti do avta se je naredil res krasen dan. Gore in nas je obsijalo Sonce. Posledično smo želeli dobiti še nekaj barve, zato so se lotili analize. In ta je bila kar temeljita, saj se nam je pridružil še Peter Zupančič, s katerim so podebatirali aktualne zadeve.
Smučali: Jani Vozel-Janč, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik in Vid Tilia
Zelenjak
- Podrobnosti
- 26. 02. 2021,
- Janč
Ob šestih od doma, direktno na Ljubelj, od tam pa na dile že na parkirišču in veselo navzgor. Dan se je napovedoval lep, snežna podlaga je bila v tem jutru odlična za drajsanje in po slabi urici smo že na Zelenici, kjer nas obsije jutranje sonce. Nad vršnimi pobočji Begunjščice še visijo poštene opasti snega in precej »jajc« imajo tisti, kateri so se zapodili po centralni grapi na vrh. Glede na to, da bodo v kratkem ruknile navzdol velja še nekoliko počakati, zato se namenimo na Suho ruševje. Kar nekaj bolj zgodnjih je že pred nami a s časom tudi mi pridrsamo do škrbine, od koder zlezemo še na vrh Zelenjaka. Lep, sončen dan nekoliko moti le saharski prah, kateri je v zraku, saj vidljivost ni ravno najboljša. Zato pa je toliko boljša, če že ne odlična smučarija nazaj.
Gapo in Vid odpeljeta navzdol že pred nama, saj se Gašperju zaradi obveznosti mudi domov in ker sta tokrat z Vidovim avtom, je v zgodnji odhod primoran tudi Vid. Midva z Finto pa za njima bolj ležerno in dostojanstveno, sem in tja, proti domu na Zelenici, kjer se zatakneva še za debeli dve uri, kateri izkoristiva za poležavanje na soncu. In ko se naveličava, odvijugava še tiste preostale strmine do podna zadovoljna, zaradi odlično izkoriščenega dopoldneva.
Tomaž Groboljšek – Finta, Vid Tilia, Gašper Namestnik, Jani Vozel - Janč
Vse je bolje kot nič
- Podrobnosti
- 22. 02. 2021,
- Vid Tilia
Zjutraj ob šestih krenemo iz Litije proti Tržiču, kjer se ustavimo na coffee to go. Medtem, ko pijemo kavo pri avtih po dolini brije hladen veter in vsi si želimo čim prej na smučke, da se malo ogrejemo. Zato hitro v avta in proti Ženiklovcu. Vse je bilo super, samo snega ni bilo. No, hitra sprememba plana vse od Dovške Babe pa do Kleka itd.
Nekako nanese na Trupejevo poldne. Smo bili že kar pozni zato avta parkiramo malo po domače in hitro v hrib. Tudi tu je sneg v zadnjem tednu kar pobralo tako, da smo se kar nahodili s smučmi na hrbtu. Temperature so bile visoke in nam je bilo kar hitro vroče. Na lovski bajti smo dobili še malo pospeška z 0,03 hruške in nato na vrh. Tam smo se malo posončili in si ogledovali gore. Razgled je bil res čudovit.
Čeprav je bila smuka zaradi južnega snega naporna se nismo kaj veliko pritoževali, saj smo vse skupaj res dolgo čakali. Ker smo nujno potrebovali še posvet smo se v dolini usedli na klopco, Rok in Anamari pa sta nam iz Dovške Babe prinesla pivo in vse je bilo kot včasih.
Tomaž Groboljšek-Finta, Jani Vozel-Janč, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik, Vid Tilia, Rok & Anamari Hostnik.
Informacija o članarini PZS za leto 2021
- Podrobnosti
- 17. 12. 2020,
- Dare Juhant
na tej povezavi je: https://ka.pzs.si/vsebina.php?pid=9 razloženo vse o članarini in zavarovanju za člane PZS.
Prosim, da si preberete in si izberete ustrezno članarino za vaše aktivnosti in s tem tudi zavarovanje.
LP; Dare
Dolomiti drugič
- Podrobnosti
- 16. 09. 2020,
- Dare Juhant
Med tednom mi je Joe naredil podlogo za spanje v avtu, ki se je izkazala za zelo praktično, saj je treba samo premetat opremo na prednje sedeže in že imaš pripravljeno spanje (za predale za opremo ni prostora zaradi dvojnih sedežev). Joe se je pohvalil, da je spal odlično, jaz pa se bom moral še malo navaditi.
Dan sva začela relativno zgodaj in se podala pod zahodni del velike Cine, ker pa so na poti tako »prijetni« grabni, sva seveda zavila kar v prvega, ki sva ga videla in se po njem povzpela na sedlo med Zahodno Cino in Crodo del Rifugio. Tam ugotoviva, da vrh te stranske gore relativno blizu in ga osvojiva razgled, ki ga ponuja ta palček med velikani je zanimiv, predvsem na zelena jezerca na severni strani Cin. Ker grapa na severno stran zgledala lažja kot tista na južno, sestopiva po njej, vendar se je kasneje izkazalo, da prvi pogled ne pove vsega. Grapa je bila v resnici zelo negodno podrto melišče, ki je v celoti drselo proti dolini in mi pomagalo do tega, da sem med padcem testiral desno ramo, ki je k sreči zdržala in zaustavila daljši padec po melišču.
Kar naenkrat se znajdeva pod previsi zahodne Cine, ki zgledajo divje, še posebej, ker je visoko v steni sredi ogromnih previsov spala ena naveza v visečih posteljah. Po sprehodu pod steno najedava pravo grapo samo, da bi jo morala tokrat osvojiti od severa proti jugu, ker pa me je bolečina v rami opozorila, da naj ne mislim na malo težje plezanje, greva naprej pod steno Velike Cine, kjer sta na moje veliko čudenje plezali samo dve navezi (ena v Hase Brandler, druga v Comici Dimai). Ko prispeva pod SV raz se podava na vstop, saj za kaj drugega nisva bila, pa tudi bolj pozno je že bilo. Dibonov raz (IV+, 400m do krožne police), je presenetil saj je strm in izpostavljen, kljub temu, da se vmes najdejo tudi naložene police, posebej so izpostavljeni raztežaji, ki držijo samega raza. Pogledi iz raza v severno steno so osupljivi. Malo pod krožno polico naju je opozorilna količina sodre in dežja prepričala, da s plezanjem zaključila in pohitela s sestopom.
V nedeljo sva odkrila mini stenico nad jezerom Misurina s kratkim dostopom in čudovito strmo plezarijo. Smer naju je navdušila in velika verjetnost je, da se bom v to steno še kdaj podal. Smer Mazzorana-Adler (IV, 100m), je res navdušujoča, saj ti čez previse pomagajo prave šalce in je plezanje kljub izredno strmi steni prav prijetno.