• 
• 

Matr' je blo dobr...

Podrobnosti

09. 03. 2021,

Janč

Nedelja, 7. marec. Fantje, se vsak s svojega konca pripeljejo do mojega doma, kjer natrpamo opremo v Anžetov kombi, katerega že nekaj časa nesebično namenja skupnim ferajnovskim potrebam. Vida poberemo še v Ljubljani, nato pa po obvezni in tradicionalni jutranji kavi v Radovljici nadaljujemo proti Javorniškemu Rovtu, kjer pred domom ob jezeru pričnemo s turo.

Jasno a mrzlo jutro obeta, da bomo doživeli lep dan in, da nam na poti navzgor ne bo prevroče. Vsaj nekaj časa ne. Vse do prihoda iz gozda na pobočja Belščice, kjer slečemo odvečne jakne in si nataknemo smuči, ter oddrsamo po neskončni prečki v desno, proti vrhu Vajveža. In ker se je polegel in izpral tudi saharski pesek, kateri je še nedolgo nazaj kazil poglede v daljavo, se nam lahko Karavanke in Julijci ponosno bohotijo v vsej njihovi veličini, v tem kristalno jasnem, zgodnjem dopoldnevu.

Vsak zase, »klonka – klonka« napredujemo navzgor. Vsake toliko kdo izmed nas malce postane, ko poskuša sapa ujeti srce, katero prehiteva in je že daleč naprej, vsake toliko časa še malo prekolne prečko, kateri ni in ni videti konca, potem pa ponavlja in ponavlja vajo dokler slednjič, družno le ne stojimo na vrhu.

Mraz je popustil, sonce pripeka na polno in vroč čaj iz termos steklenice dela idealno družbo pogledom po okoliških vrhovih. Na pobočju Stola je videti kar nekaj somišljenikov in verjamem, da bodo v smuki navzdol uživali v enaki meri kot mi, saj je podlaga trda, na njej pa tistih nekaj centimetrov novozapadlega snega ispred dneva nazaj, kateri omogoča vijuganje »kot po putru«. Pa tudi zakaj bi se nazaj grede peljali po smeri pristopa, če pa je snežišče s strmino pod nami preveč mamljivo, da ne bi razdevičili svežega snega na njej, vse to, pa bo prepričljivo odtehtalo ponoven vzpon navzgor do Kamnitnika, s katerega se nameravamo skozi Medji dol spustiti vse do izhodišča.

Hja, sliši se lepo, a je rodeo, kateri nas je čakal, bil povsem druga poezija od lahkotnega vijuganja še nedolgo nazaj po osončenih strminah. Severne strani so kot po pravilu senčnate, trde in razbrazdane od plazovin. In tako je tudi bilo. Lepota in estetika zavojev sta bili v trenutku pozabljeni, vsak zase smo bili boj v želji čimprej navzdol. Še posebno skozi gozd, v katerem je bilo potrebno tudi malce suhega »štanfanja« po travicah in telohu, kateri je ponekod že pokukal na plano. In ko smo se naveličali podrsavanja, zdrsavanja, preskakovanja in zaletavanja, smo sneli smuči in zadnji kilometer do konca odpešačili. Načeloma bi se s smučarijo še dalo, a moraš vedeti kje, predvsem pa imeti za kaj takega tudi voljo. Mi je enostavno nismo imeli več.

Se nam pa je povrnila takoj ob kombiju, ko smo z sebe zmetali opremo, preobuli utrujene podplate v mehke superge in ko je Joc, iz skrivnega predala pod sprednjim sedežem potegnil pivo presenečenja. Nič lepšega, kot tako zaključena tura.

P.S.
Sicer se je potem dogajalo še marsikaj, vse v superlativih, a naj to ostane kot interna ferajnovska dogodivščina, katera se je zaključila ob ravno pravem času, da smo domov prišli še pred uro, katera v sedanjem času omejuje prosto gibanje.


Tomaž Groboljšek – Finta, Jože Repina – Joc, Tadej Groboljšek, Anže Repina, Gašper Namestnik, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Ojstrica in tam, blizu nje

Podrobnosti

05. 03. 2021,

Janč

Ni bilo veliko potrebnega, da smo se glede včerajšnje ture po Petrovem izboru, hitro dogovorili, da gremo. Z Vidom nama je bil ovinek čez Zagorje malce daljši, kot če bi jo od doma krenila direktno v Kamnik in iz njega do izhodišča, a je jutranja kava, s katero sta naju na Izlakah pričakala Pero in Doga odtehtala teh nekaj deset kilometrov. Na izhodišču, pod planino Podvežak, nas pričaka Rok in po nekaj metrih kopne ceste, že nataknemo smuči, nato pa v sončnem jutru preko planine, eden za drugim, vse do Korošice, katero stražarijo žalostne ožganine Kocbekovega doma.

Za vzpon na Ojstrico, tega dne nekako nisem imel prave volje, zato se odločim, da medtem, ko se nanjo odpravijo preostali, naredim krog Dedec, Vežica, Vršiči, Presedlaj in od tam direktno nazaj do Vratc, kjer bom počakal na ekipo. Ker sem imel v svojem krogu obilo »na gor« in pa »na dol«, mi je bilo kar malce žal, da nisem odšel z njimi, če že zaradi drugega ne, pa zaradi pogostega snemanja in ponovnega natikanja kož, čegar sem se s časom počasi tudi naveličal. A tako je, vse zahteva svoj davek. Če pa ga odmislim, je bil ta krog, zaradi idealnih vremenskih in snežnih razmer prav prijeten.

Z Vratc, na katera so se židane volje povzpeli še preostali člani ekipe (po njihovih besedah sodeč, je bila smuka z rame, 100m pod vrhom Ojstrice, odlična. Trda podlaga, z ravno prav odtajano skorjo in sonce, katero je ta dan »nažigalo« na polno), gremo sprva še malce navzgor, nato pa le odvijugamo proti Vodotočnemu jezeru, kjer jo z Vidom mahneva po prečnici proti sedlu med Tolstim vrhom in Desko, preostali trije pa vriskajoč odpeljejo še tistih dobrih sto višincev navzdol do jezera in se nama ponovno pridružijo nekoliko kasneje pod vrhom Deske, od koder skupaj odsmučamo nazaj na planino Podvežak in z nje po gozdu in cesti do izhodišča.

Tukaj končno sledi zasluženo pivo iz zamrzovalne torbe, s katerim nas počastita Pero in Doga, krajša debata o dolgi a vseeno užitkarski turi, pa lavinskih žolnah in nenazadnje, o prepotrebnem vzdrževanju opreme, katera vpliva na hitrost spusta po snežnih strminah. Nato še eno pivo iz torbe, pozdrav in domov.

Pero, Doga, Rok M., Vid, Janč

• 
• 

Vse temelji na zaupanju

Podrobnosti

01. 03. 2021,

Vid Tilia

V soboto smo se Gašper, Janč, Niko in jaz odpravili proti Logarski dolini. Zgodnja ura in dan sta nam preprečila postanek na kavi, zato smo bili kar hitro na izhodišču pri domu planincev, od koder je cesta naprej zaradi snega zaprta. Zadnjih nekaj turnih smukov uživamo v tem, da smuči nataknemo pri avtu in jih nazaj grede tudi tam odpnemo. Vseeno pa nam je zasnežena cesta podaljšala turo za dobre pol ure, kolikor smo potrebovali do zadnjega parkirišča. Tam smo smuči zamenjali za dereze in jo mahnili v proti slapu. Pod slapom smo s strahospoštovanjem opazovati plazovine, ki so priletele z okoliških gora, saj so bile res ogromne.

Čeprav gužve zaradi vremena ni bilo pričakovati, na Okrešlju srečamo še nekaj smučarjev. Med njimi tudi dva Hrvata, katera ste se odpravljala v Turski žleb. Še dobro, da jih je nekdo izmed nas prepričal, da je izbira Savinjskega sedla bolj smotrna.

V nadaljevanju so se izmenjevale smuči in dereze, saj je bila podlaga res trda in nevarna za zdrs. Vmes je še malo snežilo in vreme se kljub napovedi ni izboljšalo. Ob prihodu na Savinjsko sedlo smo na hitro spili požirek čaja in pospravili kože, saj je bil zaradi vetra hudičev mraz. Niko je odlomil vez tako, da je prvo strmino prehodil, ostali pa smo odsmučali po ledeni in trdi strmini navzdol. Nižje je bila smuka solidna in hitro smo bili nazaj na Okrešlju. Ker je še vse zaprto smo spili še nekaj čaja in krenili s smučmi nazaj v dolino. Nad slapom srečamo še dva policista, ki smučata navzdol in opozarjata pohodnike, ki v supergah rinejo na Okrešelj.

Ko pridemo na zgornje parkirišče zagledamo samopostrežen hladilnik, ki temelji na zaupanju. Iz njega vzameš pijačo in v skrinjico vržeš denar. Kar se nas tiče je ideja, ki temleji na zaupanju in poštenosti super, če pa bo ekonomska bilanca obstoj hladilnika ohranila pa še toliko bolje!

Ko odsmučamo po cesti do avta se je naredil res krasen dan. Gore in nas je obsijalo Sonce. Posledično smo želeli dobiti še nekaj barve, zato so se lotili analize. In ta je bila kar temeljita, saj se nam je pridružil še Peter Zupančič, s katerim so podebatirali aktualne zadeve.

Smučali: Jani Vozel-Janč, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik in Vid Tilia

• 
• 

Zelenjak

Podrobnosti

26. 02. 2021,

Janč

Kar zvija me ob spoznanju, da sem lani, ob takem času, imel že preko dvajset tur, letos pa se svaljkam šele pri četrti. Razlog je znan, hočeš – nočeš tako je, a občutek ni ravno najboljši. Še dobro, da je vsaj tako kot je, čeprav me skrbi, da se situacija z kovidom ne bo poslabšala, saj smo v takšnem primeru ponovno v riti tisti, katerim alpe ne rastejo ravno na občinskem dvorišču. Kakorkoli, v dani situaciji je v hribe potrebno »stisnt« takoj ko se da in za to obstaja možnost. In včeraj je bila.

Ob šestih od doma, direktno na Ljubelj, od tam pa na dile že na parkirišču in veselo navzgor. Dan se je napovedoval lep, snežna podlaga je bila v tem jutru odlična za drajsanje in po slabi urici smo že na Zelenici, kjer nas obsije jutranje sonce. Nad vršnimi pobočji Begunjščice še visijo poštene opasti snega in precej »jajc« imajo tisti, kateri so se zapodili po centralni grapi na vrh. Glede na to, da bodo v kratkem ruknile navzdol velja še nekoliko počakati, zato se namenimo na Suho ruševje. Kar nekaj bolj zgodnjih je že pred nami a s časom tudi mi pridrsamo do škrbine, od koder zlezemo še na vrh Zelenjaka. Lep, sončen dan nekoliko moti le saharski prah, kateri je v zraku, saj vidljivost ni ravno najboljša. Zato pa je toliko boljša, če že ne odlična smučarija nazaj.

Gapo in Vid odpeljeta navzdol že pred nama, saj se Gašperju zaradi obveznosti mudi domov in ker sta tokrat z Vidovim avtom, je v zgodnji odhod primoran tudi Vid. Midva z Finto pa za njima bolj ležerno in dostojanstveno, sem in tja, proti domu na Zelenici, kjer se zatakneva še za debeli dve uri, kateri izkoristiva za poležavanje na soncu. In ko se naveličava, odvijugava še tiste preostale strmine do podna zadovoljna, zaradi odlično izkoriščenega dopoldneva.

Tomaž Groboljšek – Finta, Vid Tilia, Gašper Namestnik, Jani Vozel - Janč

• 
• 

Vse je bolje kot nič

Podrobnosti

22. 02. 2021,

Vid Tilia

Posebna zima ni kaj… Pol le-te smo bili doma, zdaj nam nagaja še vreme. Nevarnost plazov je velika, saj je letošnja zima s snegom najobilnejša v zadnjih letih. Kljub temu, da nam razmere niso naklonjene, smo bili vsi željni malo druženja in hribov. Pa smo rekli, da gremo in smo šli. Pa ne samo na turni smuk temveč kar na ekskurzijo.

Zjutraj ob šestih krenemo iz Litije proti Tržiču, kjer se ustavimo na coffee to go. Medtem, ko pijemo kavo pri avtih po dolini brije hladen veter in vsi si želimo čim prej na smučke, da se malo ogrejemo. Zato hitro v avta in proti Ženiklovcu. Vse je bilo super, samo snega ni bilo. No, hitra sprememba plana vse od Dovške Babe pa do Kleka itd.

Nekako nanese na Trupejevo poldne. Smo bili že kar pozni zato avta parkiramo malo po domače in hitro v hrib. Tudi tu je sneg v zadnjem tednu kar pobralo tako, da smo se kar nahodili s smučmi na hrbtu. Temperature so bile visoke in nam je bilo kar hitro vroče. Na lovski bajti smo dobili še malo pospeška z 0,03 hruške in nato na vrh. Tam smo se malo posončili in si ogledovali gore. Razgled je bil res čudovit.

Čeprav je bila smuka zaradi južnega snega naporna se nismo kaj veliko pritoževali, saj smo vse skupaj res dolgo čakali. Ker smo nujno potrebovali še posvet smo se v dolini usedli na klopco, Rok in Anamari pa sta nam iz Dovške Babe prinesla pivo in vse je bilo kot včasih.

Tomaž Groboljšek-Finta, Jani Vozel-Janč, Niko Škrabanja, Gašper Namestnik, Vid Tilia, Rok & Anamari Hostnik.

• 
• 

Informacija o članarini PZS za leto 2021

Podrobnosti

17. 12. 2020,

Dare Juhant

Pozdravljeni,

na tej povezavi je: https://ka.pzs.si/vsebina.php?pid=9 razloženo vse o članarini in zavarovanju za člane PZS.
Prosim, da si preberete in si izberete ustrezno članarino za vaše aktivnosti in s tem tudi zavarovanje.

LP; Dare