• 
• 

Podarjenemu konju se ne gleda v zobe

Podrobnosti

31. 01. 2022,

Janč

V soboto zjutraj, sem z Finto in Primzijem, namenjen skozi Repov kot v eno od grap med Staničevim vrhom in Kamniškim Dedcem. Katero, bomo videli sprotno, vse je namreč odvisno od trenutnih razmer v njih, saj zaloga že davno zapadlega snega pošteno kopni in "podarjenemu konju" kateri nam je trenutno na rapolago, ne smemo gledati v zobe.

Na izhodišču se izkaže, da je najbolje, če krenemo v Tuhinjsko grapo, katera nas že takoj na začetku razveseli z zaledenelim skokom. Nekaj njemu podobnih a krajših je še kasneje, vmes pa trd in zbit sneg po grapi, pa zamrznjene trave in polkopne skale, preko katerih se po uri in pol uspemo premiksati na greben, kateri je v večini "suh kot poper".

Snega po grebenu je le za vzorec, nekaj bornega ga je še med ruševjem, preko katerega lomastimo pod vršno skalo Kamniškega Dedca, kjer se uspemo priključiti na lovsko pot, po kateri sestopimo nazaj proti Jermanci in od tam po slabih petih urah, kolikor je trajala celotna tura domov.

Tomaž Groboljšek - Finta, Primož Črne in Jani Vozel - Janč

• 
• 

Miksanje na Vršiču

Podrobnosti

26. 01. 2022,

Vid Tilia

Z Gašperjem (AO Železničar) sva se danes odpravila na Vršič. Hotela sva malo preverit kaj tam dogaja. V KG je bila zjutraj še megla, na Vršiču pa sončno. Iz ceste Gašper opazi grapo v NŠG, ki je od daleč zgledala kar dobro narejena. Hitro se strinjava, da greva pogledat. Grapa Angelce Ocepek (kakor se imenuje) je v dobrih razmerah baje zelo izi. Naju so pričakali štirje krajši skoki. Prvi je bil lahek, drugi je bil tečen, tretji je bil super, ker je bil leden so cepini in dereze lepo držali, četrti (pod zgornjim štantom) pa spet zoprn. Širokim razkorakom z veliko »škripanja« derez ob skale se nisva izognila… V trenutnih razmerah se moraš kar malo pretegnit. Čeprav razmere niso bile idealne, sva vseeno uživala.

Nato sva prečila pod MM in šla še v Zupančičevo. Ker sva bila zgodnja je sneg še držal. V zgornjem delu sva si privoščila še varianto po kaminu, ki je bil lepo zalit z ledom. Vse skupaj sva opravila hitro, se na vrhu malo posončila in sestopila po poti na Vršič.

• 
• 

JV greben Grintovca

Podrobnosti

24. 01. 2022,

Janč

Po dobri stari navadi, nama niso bile potrebne kolobocije za dogovor glede ture, kam in kdaj. Finta pokliče, jaz sem takoj za in naslednji dan (petek, 21.1.2022) že tiščiva proti Kamniški Bistrici, začuda po kopni cesti povsem v Konec. Jutro, mrzlo kot ps', naju primora, da hitreje stopiva v hrib proti Kokrškemu sedlu z namenom, da se preko JV grebena povzpneva na Grintovec.

Pri izhodu iz gozda si nadaneva dereze, nato pa naravnost navzgor, ob steni, prigrizeva na sedlo. Malo toplega čaja, in ponovno zarineva v smeri grebena. Idealno. Sneg je zbit, trd, mestoma leden in dereze ter cepina dobro grabita v njem. Malo naju matra ideja, da bi se na vrh povzpela po Grapi čez jame, a se nekoliko kasneje le odločiva, da se bova držala grebena.

Kopnih delov je zanemarljivo malo in zalite strmine nama omogočajo hitro napredovanje. Kratka pavza, na v snegu izkopani polici me "osreči" z izgubo noža, kateri se nekako izmuzne iz kape nahrbtnika in oddrsi navzdol proti podom. Jbm...škoda ga je. Dolgo je že bil moj spremljevalec in dvomim, da bi ga našel, če bi ga v poletnih mesecih morebiti iskal. Bomo videli.
Finta vztrajno grize naprej, jaz "pik - pik" užitkarim za njim, z vsake toliko, pogledom nekam globoko navzdol, na obe strani grebena. Izstop iz smeri je brez opasti, eleganten in trd, naju brez težav spusti na streho Grintovca, od koder imava še slabih 30 višincev do njegovega vrha.

Razgledi so lepi, a tistih -15 stopinj pod ničlo, dela ledene sveče na soplezalčevih brkih in bradi in veter naju naganja, da že po nekaj spominskih fotografijah zapustiva vrh. Škrip - škrip, čim hitreje navzdol, čeprav slutiva, da tudi nižje ne bo topleje. A prepričana sva, da bo vsaj vetra manj. Do sedla je s pospešenostjo nekako šlo, potem pa je mene začel matrati noht na palcu desne noge, kateri je vstrajno, ob vsakem koraku, nabijal v kapico gojzarja ob zoprnem sestopu. Togost čevlja z derezami ne nudi nikakršne mehkobe, zamrznjena snežna podlaga ne popušča in ne dovoljuje, da bi se sneg vsaj nekoliko ugreznil pod peto, ter tako ublažil pritisk in bolečino v čevlju. Kolnem kot Madžar a nič ne pomaga. Na koncu ugotovim, da se bom tudi v letošnji sezoni poslovil od nohta, kateri mi je zaradi identične situacije, ponovno uspel zrasti preko lanskega poletja.

V gozdu, kjer snameva dereze, pa baletni spektakel, saj po zmrznjenem kamenju na poti močno drsi in brez opore na smučarskih palicah, bi tenko piskala. A vseeno je le bilo nekaj lepih piruet in zavidljivih trojnih akslov in mojih brcanj z bolečim prstom v kamenje, da sem videl tisoč zvezd sredi belega dne, dokler nisva pridrsala do parkirišča, nabasala opremo v avto in se premražena a zadovoljna odpeljala domov. 

Tomaž Groboljšek - Finta, Jani Vozel - Janč

• 
• 

Nočna na Triglav

Podrobnosti

17. 01. 2022,

Vid Tilia

V soboto, 15. januarja smo realizirali vzpon, ki smo ga imeli v planu že nekaj časa. Ob 23h štart iz Litije proti Krmi. Predno začnemo še doza kofeina v Radovljici in bili smo pripravljeni. Nekaj čez eno štartamo iz tople Krme. Noč je bila jasna in postajalo je vedno bolj hladno. Do Prgarce se je vsaj meni kar vleko. Tu smo imeli tudi krajšo pavzo, nato smo namestili še serenače in gas dalje. Na Kredarici nas je že grelo sonce. Čeprav nas je bilo za cel kombi smo se trije odločili še za skok na vrh. Razmere so bile OK, gužve pa tudi še ni bilo. Na vrhu je bil razgled fantastičen. Opazovali smo celo ladje v morju, do katerega je segal pogled. Sledil je še sestop nazaj do Kredarice. Od tu pa na smuče in juhuhu v dolino. Čez Kalvarijo so bile razmere super, spodaj pa je bil sneg že čisto gnil. Melišča pod VDV-jem so bila kložasta in tudi noge so že čutile utrujenost. Najbolj naporen del nas je čakal na koncu, saj se je bilo treba poganjati čez pol Krme do avta. Tura je bila kar naporna, vendar smo bili nagrajeni z lepim vremenom in razgledi. Se je kar splačalo spustiti toplo noč v postelji.

• 
• 

Jurček in pol, pa te ne zebe

Podrobnosti

12. 01. 2022,

Janč

Sobota, 8 januarja, je bila namenjena praktičnim vajam iz zimske tehnike, katere izvajamo v sklopu letošnje alpinistične šole. Želja, da bi odšli čez Suho ruševje na Zelenjak ni bila izvedljiva, saj so do tja vodile le turno smučarske "špure", da pa bi gazili po globokem snegu, pa zaradi izgube časa ni imelo smisla. Na razpolago nam je tako ostalo pobočje med Možmi in obema plotoma, kar pa se je na koncu izkazalo za povsem zadovoljivo lokacijo, na kateri smo lahko izvedli prvi del zimskega tečaja.

Hoja z derezami in cepinom ter ustavljanje s cepinom v primeru zdrsa, sta ena od pomembnejših manevrov varnega gibanja v zimskih razmerah, zato smo jim tudi namenili več časa navkljub temu, da je mraz pošteno pritiskal.
In ker so tečajniki za La Sportivine "piščance", v kateri jih ni zeblo v prste na nogah, s težkim srcem odtresli več kot "jurčka in pol", sem lahko izvedel še prikaz sidrišč za gibanje naveze in sidrišč za spust po vrvi v zimskih razmerah. Slednje zgolj v toliko, da si bodo predstavljali, kaj jih poleg ostalega še čaka v nadaljevanju zimskega tečaja.

Pozno popoldne smo (končno za nekatere ;)) le odracali nazaj do koče na štrudelj in čaj, se tam odmrznili in prišli do spoznanja, da so naši z odseka, kateri so ta dan smučali na Suhem ruševju, že davno doma. Torej z druženjem to pot ne bo nič. Smo se pa malce dlje podružili mi s tečaja, nato pa v mraku zadovoljni odšli navzdol do Ljubelja in domov.

Janč, Eva, Petra, Žan in Nejc

• 
• 

Suho ruševje

Podrobnosti

08. 01. 2022,

Vid Tilia