Poisnig / Böseneck
- Podrobnosti
- 15. 01. 2020,
- Janč
Po turno smučarskem vodniku je vzpon na Poisnig opisan s pričetkom iz vasice St. Peter (1221 m).
A kaj, ko te potem čaka mukotrpno in dolgotrajno drajsanje po gozdni cesti do planine Zickeralm. Od tod se šele prične pravi turno smučarski pristop do sedla Torscharte (2106 m) in od njega navzgor, prečenje v desno, po dolgem grebenu do vrha Poisniga. Resda te pri spustu z njega, ob dobrih razmerah, osrečuje njegova mogočna flanka, katera ti nudi celih 800 višincev vjuganja. A ko jo je konec, je pred teboj ponovno dolgočasna gozdna cesta za nazaj.
Zato smo se včerajšnje ture raje lotili izpred koče Leonardhütte, z vzponom po nam dobro znani dolinici, katera omogoča pristop na vse štiri, že prej omenjene vrhove. Po slabi uri smo iz nje zavili v desno, na sedlo Torscharte, od koder se lahko ponovno v desno, odpraviš na Stubeck, v levo pa na Poisnig, katerega glavni vrh ni dolgo časa viden, saj je neprestano skrit za nekaterimi predvrhovi, kateri so del dolgega in širokega grebena, katerega moraš oddelati.
Razmere za vzpon so bile odlične, poleg sonca nam je bil v veselje in pomoč tudi pomrznjen sneg, na katerem so srenači dobro grabili in po treh urah, smo že stali na vrhu. Midva s Tomažem zadovoljna, da sva opravila še z zadnjim načrtovanim vrhom v tej skupini, Rok pa s celotno turo, saj je bil v tem delu Visokih Tur prvič. Zadovoljstvo se je nadaljevalo tudi pri (vedno prekratkem) spustu, še bolj pa kasneje, na sončni terasi pred Leonardhütte, kjer smo analizirali vzpon in delali plane za v prihodnje. Za njihovo realizacijo, pa bosta potrebna dva poglavitna pogoja: Obilica novega snega in neomejeno število dovolilnic za odhode od doma, s strani naših soprog. Stare, sva namreč s Finto tega dne porabila. ;))
Tomaž Groboljšek - Finta, Rok Prelogar in Jani Vozel - Janč
Na Triglav po zimski klasiki
- Podrobnosti
- 13. 01. 2020,
- Janč
Klasika z obvezno kavo na bencinskem servisu v Radovljici, pobiranje Uroša v Dovjem, nato pa v Krmo, od koder okrog pol tretje štartamo proti Kredarici. Skozi gozd do Prgarce ob pomoči čelnih svetilk, od tam naprej pa v soju lune po zmrznjenem snegu do Kredarice, kamor prispemo malo pred jutranjim svitom.
Na Kredarici je že živahno, kar nekaj njih je prespalo v »prijetno topli« koči in ščepec njih se je že odpravilo navzgor tako, da jih kot drobne lučke lahko opazujem kako se počasi vzpenjajo proti vrhu, ujeti lepoto sončnega vzhoda. Po krajšem oddihu se jim pridružimo tudi mi in prvi sončni žarki, kateri pokukajo iza oranžno rdečega horizonta, nas ujamejo ravno na poledenelih vesinah malega Triglava od koder se v njihovem objemu povzpnemo do vrha.
Aljažev stolp je lepo okiten z zamrznjenim snegom in kot tak, nam nudi prav zavidljivo kuliso za nekaj spominskih posnetkov, pogled na okolico spodaj, pa zadovoljstvo zgodnjega jutra, katerega je bilo vredno doživeti na ta način.
Vedoč, da se bo kmalu s Kredarice proti vrhu odpravilo še nekaj njega željnih, se podvizamo in odpravimo nazaj. Preventivno zaradi pričakovane gneče in nerodnih situacij ob medsebojnem srečevanju tistih "navzdol" s tistimi "navzgor". Navadno in po nepisanem pravilu se le ta dogajajo na najmanj primernih mestih, med katera vsekakor spada sam greben, kateri na svoji ozki gazi v snegu ne premore ne obvozov ne poštenih postajališč, na katerih bi se lahko varno opravila ta medsebojna srečanja. Jeklenice so v večini pod snegom tako, da so cepin in dereze edina varna opora, da na strmini ob lazenju enega preko drugega ne odfrčiš navzdol proti Planiki. In pa seveda strpnost. Le ta, pa je nekaterim še kako potrebna, saj v danih situacijah nevarno pozabljajo, da niso edini na svetu. Ampak tako pač je, vse to je potrebno vzeti v zakup ob vzponu na sam vrh in sestopu z njega.
Ob povratku, se tudi na sami Kredarici ne zadržujemo prav dolgo. Zgolj toliko, da v koči popijemo čaj in se malo okrepčamo z sendvičem, ali pa s klobaso, katero mi je tokrat, namesto njenega omamnega vonja, odkritosrčno ponujal Finta. Nak, ni mi bilo ravno do nje tisti trenutek, zato sem jo z zahvalo odklonil. A to seveda ne pomeni, da je drugič ne bom z veseljem sprejel.
Opremo na kup, nekaj nje nase, drugi del v nahrbtnik, nato pa ponovno še bolj navzdol po snežiščih, katere smo počasi grizli navzgor v nočnih urah. Tokrat gre veliko lažje in veliko hitreje. Pri Prgarci pomahamo soncu v slovo in skozi senco in zoprno poledenelo pot skozi gozd, se spustimo do parkirišča, kjer se ob Anžetovem kombiju dokončno poslovimo od gojzarjev, ter se v supergah, pol urice kasneje, lahkotnejših nog "odjavimo od hribov" pri Aljažu v Dovjem.
Tomaž Groboljšek - Finta, Niko Škrabanja, Anže Repina, Andrej Bašelj, Marko Kos - Čajček, Uroš Robič in Jani Vozel - Janč
Na Možeh - Palec
- Podrobnosti
- 05. 01. 2020,
- Janč
Večji del grebena smo uspeli poplezavati po kopni skali, nekaj njega se pogrezali v sneg, manjši preostanek pa namenili mlatenju z ruševjem. Skratka, dolgčas nam ni bilo. Vreme je služilo, razgledi z grebena so bili navdihujoči in po šestih urah smo stali na vrhu Palca. Nekaj požirkov toplega čaja, spominska fotka, futranje fehtarskih kavk, dobro uro kasneje pa že zadovoljno sedimo v topli koči na Zelenici, od koder se šele v temi vrnemo na Ljubelj.
Ne glede na to, da samo grebensko prečenje ni zahtevno, je pa "dolgo k' pondelk", ga je bilo vredno opraviti. Še posebno v zimski sezoni, ko je vse skupaj bolj pestro kakor pa v poletni.
Tomaž Groboljšek - Finta, Niko Škrabanja, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Visoke Ture - Reitereck
- Podrobnosti
- 03. 01. 2020,
- Janč
Ob osmi že pričneva izpred (trenutno zaprte) koče Kramerhutte v enakomernem tempu proti prostrani planini In der Faschaun, od koder se končno lepo vidi celotna načrtovana pot na željeni vrh. Razmere na trdi snežni podlagi so idealne, povsem nekaj drugega kakor pred dnevi in upava, da takšne ostanejo tudi ob povratku. Dokaj hitro preko planine, nato pa vzpon v okljukih na sedlo, katerega si olajšava s srenači.
Ker je vršni del Reiterecka precej spihan in se med pomrznjeno tanjšo plastjo snega pojavljajo skale se odločiva, da zadnji del vzpona opraviva peš. Slabe pol urice nama je potrebnih za skok na sam vrh, od koder se nama odprejo prečudoviti razgledi na okolico v sončnem dnevu brez oblačka. Tudi veter, kateri je sicer malce nadležen vse od sedla navzgor naju ne moti, da si nebi vzela nekaj časa za krajše užitkarjenje, a na koncu ga je le preveč in odpraviva se nazaj proti smučem, na katerih se odpeljeva navzdol.
Sprva previdni zavoji se kmalu spremenijo v eno samo smučarsko uživanje po pomrznjenem snegu na strmini, katera je idealna za smuko. Nikakršnih klož, nikakršnega neprijetnega prediranja podlage in občutek imava, kot da smučava v zgodnji pomladi ne pa v debeli zimi. Krajši postanek ob koči na planini iskoristiva za čaj, rogličke in domačo klobaso, katero Finta izkoplje iz nahrbtnika. Moram priznati, da je odlično dišala… Za njen okus pa je merodajen le Finta, kateri se je uspešno, od njenega začetka do bridkega zašpiljenega konca, boril z njo. ;)
Prav prijetno nama je bilo na planini, sedečima ob koči z zavedanjem, da sva že na povratku, saj se je ob tej pozni dopoldanski uri nabralo kar nekaj vrha željnih, kateri so mimo naju podrsavali navzgor. Ja, vsaj še dobra ura in pol jih čaka do vrha. Naju pa precej manj, do zasluženega piva na osončeni terasi Leonhardhutte.
In tako je tudi bilo. Tisto nekaj malega smučanja navzdol sva iskoristila za iskanje najprimernejših področij, na katerih sva lahkotno zavijala vse do uhojene poti in potem po njej odrsala še rahlo navzgor do parkirišča, kjer sva z turo zadovoljna zaključila.
Tomaž Groboljšek – Finta, Jani Vozel - Janč
Jalovčev ozebnik
- Podrobnosti
- 31. 12. 2019,
- Janč
Še v temi peš iz Planice po dolini, čeprav bi tudi s smučmi nekako šlo. A ker ne vidiva preveč dobro vseh kamnov na cesti, z njimi počakava vse do izhoda iz gozda, kjer si jih v pričetku prvih strmin le natakneva. Prehod čez plazovino, nato pa levo pod Šitami navzgor do pod ozebnika. Špura je in ni, kakor kje, zaradi nanosov svežega pršičastega snega, katerega z lahkoto s seboj nosijo prvi sunki vetra, kateri se bodo z višino še stopnjevali.
Pod balvanom snameva smuči, natakneva dereze in zagrizeva v ozebnik. Nekaj njih, kateri so bili pred nama se je ravno spustilo po njemu in tako ni več bojazni, da bi te kdorkoli v primeru zdrsa pometel s seboj. Počasi in preudarno stopava lepo navzgor, vse do roba, katerega še dodatno poudarja na debelo, od vetra nanešena opast sneg, od tam pa desno skoraj do pod stene vršnega dela Jalovca in spet malce v levo, na edini kolikor toliko raven predel, kjer naju končno obsije sonce. Pogled na gore je resnično fascinanten. Tako lepo zalitih in zasneženih vrhov Julijcev že dolgo nisem videl. Tudi Vid, kateri je pozimi prvič tu, je navdušen nad ambijentom in le veter, kateri ravno ne skopari z svojo prisotnostjo naju primora, da se pripraviva na čimprejšnjo vrnitev. Še požirek toplega čaja, priprava smuči in gremo.
Žal se prebrnem že pri drugem zavoju in ugotovim, da je zglajena površina le varljivost, katera te lahko drago stane. Snežna odeja je preveč kložasta, da bi bila smuka lahko lepotno tekmovanje v vjuganju in zgornji del ozebnika kratko malo bočno predrsava. Ni ravno najlepše a je najvarneje. Nekoliko nižje v ozebniku pa nekako gre, a postanejo noge po nekaj zavojih hudo "telečje" in postanek vsake toliko še kako godi. Želja, da bo še nižje sneg manj kložast se ne uresniči in primorana sva na dolgo in široko zavijati sem in tja v izogib padcem. Zgornji del snežne odeje je namreč ravno toliko trd, da naredi tisto dva - tri centimetre debelo, zoprno skorjico, katera ne zdrži teže telesa a je dovolj trdna, da ti pokvari celotno proceduro izpeljave zavoja in le tega izpelješ tako, kot ga izpeljejo "Kockasti" na Sljemenu. Z ritjo nazaj in špicami smuči navzgor. Obup!!!
In potem sva gonila ta "obup" vse do gozda. Skozi njega je bilo bolje a se je ponovno pojavil v koči, kjer sva želela popiti zasluženo pivo, pa se nama zaradi gneče v njej ni uspelo prebiti do šanka, zato sva ga hladila po poti nazaj v Planico, spokala kramo v avto in se odpeljala "poštempljat" k Aljažu v Dovje. Tam sva srečala še Joa, kateri je s Strmino užival v grapah Mojstrovke in z hribi za ta dan zadovoljno zaključila.
.................................................................................
In ker se ravno zaključuje tudi letošnje leto dovolite, da vam zaželim vsem zdravo, zadovoljno, varno in uspešnih alpinističnih tur polno leto 2020.
Srečno!
Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Visoke Ture - Stubeck in Faschaunereck
- Podrobnosti
- 31. 12. 2019,
- Janč
Že v zgodnjem dopoldnevu smo jo "odklonkali" na Stubeck in po dobrih dveh urah stali na njemu. Od tam smo se zazrli na sosednji Faschaunereck, katerega smo sicer nameravali napasti naslednji dan in hitro smo bili složni, da ga lahko pohrustamo še v istem dnevu, če se bomo le nekoliko podvizali. Tako si bomo prihranili stroške nočitve, saj se bomo še istega dne vrnili domov.
Zaradi kložaste snežne odeje malce nerodna smuka z vrha navzdol, čez pašnike in gozd do avtomobila, parkiranega pred Frido Korton Hütte. Basanje opreme vanj, nato pa ponovno še bolj navzdol v Gmünd in iz njega po sosednji dolini strmo navzgor do konca ceste, kjer pred Leonardhütte pustimo avto in se odpravimo še na pobočja Faschaurnecka, katera obljubljajo odlično smuko.
Množica predhodnikov pred nami, je urezala zavidljivo špuro in po njej lahko zložno napredujemo proti grebenu. Vendat pa z vsako nadaljno uro bolj občutimo, kako pada temperatura zraka in opazujemo, kako globoka postaja senca na obširnem pobočju hriba. Nak, do vrha ne bo šlo, prej bi nas ujel mrak in nikomur ni do tega, da bi se po temi prevračali po snegu. Dobrih 150 višincev pod vrhom obrnemo in se spustimo nazaj po (z)mešani snežni odeji. Zgoraj kložasto in štorasto na zavojih, spodaj pa pršič za vsaj nekaj užitka. Ampak koncu koncev, sta bila oba hriba z ponujeno smučarijo v redu. Tako Stubeck kot Faschaurnereck.
Za "piko na i" v dnevu pa pivo, v topli in gostoljubni koči Leonadhütte, pred dokončnim odhodom domov.
Tomaž Groboljšek - Finta, Vid Tilia in Jani Vozel - Janč
Paklenica
- Podrobnosti
- 03. 11. 2019,
- Rok H