Ledinski vrh - nekoliko pozneje

15. 05. 2021, 
Janč
Ta prispevek sem nameraval objaviti že dan po turi, a mi ga zaradi obveznosti ni uspelo do konca spesniti, zato ga objavljam šele sedaj. Naj torej kljub zapozneli objavi ostane kot dnevniški zapis nečesa, kar se je dogodilo.


Že med nedeljsko turo na Luknjo, katero je v prejšnjem prispevku opisal Vid, smo se dogovarjali, da zaradi lepega vremena izkoristimo še ponedeljek, glede na to, da so nam možnosti to dopuščale. Plan je bil odhod na Jezersko oz. Ledine, od tam pa razmeram primerno navzgor. Vse ok. do zgodnjega jutra, ko prejmem Vidov sms, da se mu ne bo izšlo. Razlog je preprost. »Boj na požiralniku«, katerega smo včeraj popoldne opravili v Dovjem je pustil posledice in tako ostaneva za turo le Gapo in jaz. Nič hudega, bova pa sama.

In sva tudi bila, vse od zgodnjega jutra, ko se po lovski poti odpraviva proti Ledinam. Včerajšnji " Dovški juhuhu" je tudi nama pustil posledice, zato kolneva kot Madžara na poti navzgor, saj duša želi, telo pa še ne zmore. Potrebno ga je dodobra prepihati, predihati in prešvicati, da šele po debeli uri zafunkcionira kot je potrebno. Vključno z zbistreno glavo. Snega je več kot sva pričakovala, zato superge že pod skokom skrijeva ob smreko in pot nadaljujeva v pancarjih. Nekaj časa še ropotajoč po skalah, kasneje pa pogrezujoča se v mehak sneg. Vidnih stopinj predhodnikov ni, zato pihajoče luknjava snežne jezike vse do koče, kjer ob krajšem postanku modrujeva, kako je dober čaj in kako odličen je sok. In zakaj potem se nam je potrebno nalivati s pivom ter vsled tega naslednji dan preklinjati samega sebe z nahrbtnikom in dilami vred. Ampak to filozofijo smo že nekajkrat premlevali in dvomim, da je ne bomo več…

Nebo brez oblačka, sonce pa že pridobiva moč, zato se odpraviva naprej proti ledeniku pod Skuto, kateri naju pričaka »popeglan« kot že dolgo ne. Nikakršnih sledov o plazovih pomešanih s kamenjem in zemljo, kateri navadno puščajo dolge rjave jezike po plazovin in nikakršnih sledi vijuganja predhodnikov. Tu in tam, zaropota po ostenju Skute in Grintavca, a zgolj po grapah in žlebovih tako, da najina pot, katera se usmeri proti Jezerskemu sedlu ni v nevarnosti. Pa vendar se tudi na njej, izogibava prestrmih delov in jo skušava ubrati po bolj zložnem terenu, čeprav si jo s tem podaljšujeva. A varnost je le na prvem mestu, saj tako razmočen in odjužen novozapadli sneg, nesprijet s podlago samo čaka, da potegne navzdol. Na ta način tudi pridrsava na Jezerko sedlo, kjer pa že pošteno piha in osebno se mi ne ljubi še na Ledinski vrh, Gapo pa skoči nanj, se razgleda po okolici in se mi ponovno pridruži spodaj, nekoliko nad ledenikom.

Smučarija je navkljub odjuženemu snegu presenetljivo dobra in kot takšna ostaja celo pot navzdol. Z manjšimi suhimi prehodi in »na trmo« smučanjem celo po lesenih stopnicah, se nama uspe prebiti do zadnjih jeklenic, katere zaključujejo lovsko pot, gledano navzgor. Odlično za maj, bi se reklo. Nekoliko nižje skok v superge, nato v njih lahkotneje skozi gozd, kateri se še ni pričel prebujati v tej pomladi do avtomobila, od tam pa k Planšarskemu jezeru, tokrat za spremembo na kavo in Radler. Pivo nama nekako ne bi potegnilo. Kdo ve, zakaj ne ;)

Gašper Namestnik in Jani Vozel - Janč