Monte Rosa 11. 6.-13. 6.

14. 06. 2021, 
Vid Tilia
Prvič po koroni smo šli ornk v hribe. Janč je skrbno organiziral turo na Monte Roso. Iz domačega kraja smo krenili v četrtek zvečer. Pred tem pa cela procedura; testiranje in izpolnjevanje obrazcev za čez mejo v Italijo… Anže nam je posodil kombi (hvala še enkrat) tako, da se nas je šest zelo udobno peljalo proti Alagni. Vmes smo zaradi dela na avtocesti naredili še Giro di Milano in se celo malce zgubili. Po nočni vožnji smo se vsi utrujeni v Alagni vkrcali na gondolo, ki nas je potegnila na Passo dei Salati. V dolini nam je prodajalka kart namreč povedala, da je to zgornja postaja, kamor se lahko pripeljemo. Pa vendar to ni bilo res. Lahko bi se »pošvercali« še 300 višincev na Punta Indren. Ker nismo vedeli nas takrat niti ni toliko bolelo. In potem smo začeli naš vzpon. Smuči smo kaj kmalu dali na ruzake, v roke pa vzeli cepine. Povzpeti smo se namreč morali na Stolemberg (3202 m), kar ni bilo čisto enostavno. Sneg je bil mehak, zato smo se udirali, skala pa krušljiva. Ampak je šlo. Sledil je spust za 100 višinskih metrov, nato pa spet nazaj na smuči in proti koči Mantova. Poletna temperatura in klanec sta tvorila kombinacijo, ki ni bila za tiste, ki hitro obupajo. In smo hodili, in hodili. Na Mantovi smo bili že vsi veseli, da smo končno blizu. Še dobre pol ure in pri Capanni Gnifetti smo odvrgli ruzake in se odpočili. Pri koči na 3647 m smo hitro ugotovili, da višje ta dan ne bo šlo. Čakali smo le še večerjo in posteljo. Koča na višini ni bila le koča, temveč kulinarična destinacija. Večerja je bila sestavljena iz štiri hodnega menija. Grahovi juhi so najprej sledili makaroni. Ti so bili za nas končni obrok. No, pa so od nekje prišli še rezervni deli piščanca (beri bedra itd.). Nato pa še sladica. Vsi utrujeni smo po večerji zaspali. Zjutraj smo bili vsi dobro naspani in krenili smo proti Punti Gnifetti (4554 m). Vzpon kar dolg, vendar smo kljub nadmorski višini kar šponali. V dobrih petih urah smo stali na vrhu. Čeprav na 4500m+, nam energije ni primanjkovalo. Trije smo se povzpeli še na Zumsteinspitze (4563 m), najbolj zagnan pa še na Parrotspitze (4432 m). Razgledi so bili fantastični. Pogled je segal od Monte Visa, Gran Paradisa, Mont Blanca, Matterhorna in do ostalih alpskih biserov. Smučarija je bila odlična. Vse ostalo pa se nam je tudi poklopilo. Misli so nam začele uhajati že k večerji… In spet nas ni razočarala. Juha, makaroni, nato pa še vroča plošča na kateri smo za mizo sami pekli meso. Za sladico pa še panna cotta s karamelno strjenko z mandlji. Vau. Vsi brez besed, zadovoljni z vzponi, vremenom in počutjem smo se ob pivu še malo pozabavali. Nedeljsko jutro smo izkoristili za vzpon na Piramide Vincent (4215 m). Najbolj zagnana pa še na Balmenhorn (4167 m). Nato pa proti dolini. Sprva na smučeh potem pa gondolah, ki smo jih nekako ujeli (bolj naključno, kakor ne). Pri avtu vročih 35o C in zaslužen napitek iz hladilne torbe ter stisk roke za odlično turo. Počutili smo se kot največji carji (no, vsaj jaz).

Fantje! Hvala vam za TURO! Bili smo zagotovo najboljša ekipa tisti vikend na Monte Rosi!